Veselje

Nihče ni srečen na zemlji, dokler se za to ne odloči. Tako poteka pot: trpljenje — po krščansko! —, križ; božja volja, ljubezen; sreča tukaj in potem za vekomaj.

“Servite Domino in laetitia!” — Služil bom Bogu z veseljem! Z veseljem, ki bo posledica moje vere, mojega upanja in moje ljubezni …, ki mora trajati večno, kajti, kot nam zagotavlja apostol, “Dominus prope est!” … — Gospod me spremlja od blizu. Zato bom hodil z Njim zares varno, saj je Gospod moj Oče … in z njegovo pomočjo bom izpolnil njegovo ljubeznivo voljo, četudi mi bo težko.

Nasvet, ki sem vam ga vztrajno ponavljal: bodite veseli, vedno veseli. — Naj bodo žalostni tisti, ki se ne štejejo za božje otroke.

Poskušam se popolnoma razdati, da bi moji mlajši bratje “stopali na mehko”, kakor nam vi pravite. V teh “neprijetnostih” je toliko veselja!

Nek drug človek vere mi je pisal: “Kadar si osamljen po sili razmer, takrat zares začutiš pomoč bratov. Ko razmišljam, da moram sedaj vse prenašati “sam”, mi pogosto pride na misel, da brez te “družbe, ki nas povezuje od daleč” — blagoslovljeno občestvo svetih! —, ne bi zmogel ohraniti tega optimizma, ki me napolnjuje.”

Ne pozabi, da je včasih potrebno ob sebi imeti nasmejane obraze.

“Vsi ste tako veseli, da človek tega ne bi pričakoval,” sem slišal pripomniti.

Od daleč prihaja hudičevo prizadevanje Kristusovih sovražnikov, ki neutrudno godrnjajo, da so Bogu predani ljudje “čemerni”. In žal jim nekateri izmed tistih, ki želijo biti “dobri”, pritrjujejo s svojimi “žalostnimi krepostmi”.

— Zahvaljujemo se ti, Gospod, ker si hotel uporabiti naša nadvse vesela življenja, da bi izbrisal to lažno karikaturo.

— Prosim te tudi, da tega ne bi pozabili.

Naj nihče na tvojem obrazu ne bere žalosti niti bolečine, kadar boš po svetu širil prijetni vonj svoje žrtve: božji otroci morajo biti vedno sejalci miru in veselja.

Veselje božjega moža, božje žene, mora biti prekipevajoče: vedro, nalezljivo, privlačno …; skratka, biti mora tako nadnaravno, tako prenosljivo in tako naravno, da še druge pritegne na krščanska pota.

“Zadovoljen?” — Nad tem vprašanjem sem se zamislil.

— Niso še odkrili besed, ki bi izrazile vse, kar človek občuti — v srcu in volji —, ko se zave, da je božji otrok.

Božič. Pišeš mi: “Ob svetem pričakovanju Marije in Jožefa tudi jaz nestrpno pričakujem Dete. Kako srečen bom v Betlehemu! Slutim, da me bo prevzelo veselje brez meja. Da! In z Njim se hočem znova roditi tudi jaz …”

— Ko bi se le uresničila ta tvoja želja!

Iskren sklep: napraviti drugim pot prijetno in lahko, saj življenje s seboj prinaša že dovolj grenkobe.

Kako čudovito je spreobračati neverne, pridobivati duše! …

— Tako in še bolj Bogu všečno pa je preprečiti, da se izgubijo.

Spet pri tvojih starih norostih! … Potem pa, ko se vrneš, se znajdeš brez veselja, ker ti manjka ponižnosti.

Zdi se, da trmasto nočeš spoznati drugega dela prilike o izgubljenem sinu in si še vedno navezan na revno srečo, ki jo prinašajo rožiči. Domišljavo ranjen zaradi svoje krhkosti se ne odločiš prositi odpuščanja in se ne zavedaš, da te, če se ponižaš, čaka radostni sprejem tvojega Očeta Boga, praznovanje zaradi tvoje vrnitve in tvojega ponovnega začetka.

Res je: ne veljamo nič, nismo nič, ne moremo nič, nimamo nič. Istočasno pa sredi vsakodnevnega boja ne manjka ovir, skušnjav … Toda “veselje” tvojih bratov bo razpršilo vse težave, kakor hitro se boš združil z njimi, ker boš videl, da so trdno oprti na Njega: “Quia Tu es Deus fortitudo mea” — kajti Ti, Gospod, si naša moč.

Prizor se ponavlja, tako kot pri povabljenih iz prilike. Nekatere je strah; drugi imajo opravke; mnogi si izmišljajo … zgodbice, neumne izgovore.

Upirajo se. Nazadnje pa postanejo brezvoljni, zbegani, vsega naveličani, zdolgočaseni, zagrenjeni. Pa tako lahko je sprejeti božje povabilo vsakega trenutka ter živeti srečno in veselo!

Zelo udobno je reči: “Nesposoben sem; nič mi ne gre — nam ne gre —, kot bi bilo treba.”

— Razen tega, da to ni res, prikriva ta pesimizem veliko lenobo … So stvari, ki jih delaš dobro, in stvari, ki jih delaš slabo. Napolni se z veseljem in upanjem zaradi prvih; in sooči se — brez malodušja — z drugimi, da se popraviš, in dobro se bodo iztekle.

“Oče, tako kot ste mi svetovali, se smejem svojim šibkostim — brez da bi pozabil, da ne smem popuščati — in potem se čutim mnogo bolj veselega.

Nasprotno pa, kadar storim neumnost in se užalostim, imam občutek, da izgubljam pot.”

Vprašal si me, če nosim križ. In odgovoril sem ti “da”, mi vedno nosimo Križ. — Toda slavni Križ, božji pečat, pristno zagotovilo, da smo božji otroci. Zaradi tega vedno hodimo veseli po poti s Križem.

Čutiš več veselja. Toda tokrat gre za živčno veselje, nekoliko nepotrpežljivo, ki ga spremlja jasen občutek, da se nekaj v tebi trga v daritvi.

Dobro me poslušaj: tukaj na zemlji ni popolne sreče. Zato se sedaj, takoj, brez besed in samopomilovanja izroči v daritev Bogu, s popolno in dokončno predanostjo.

Preživljaš dneve radosti, dušo navdaja sonce in barvitost. A čudna reč, razlogi za tvoje veselje so prav tisti, ki so ti prej jemali pogum!

Tako kot vedno: vse je odvisno od zornega kota. — “Laetetur cor quaerentium Dominum!” — kadar človek išče Gospoda, srce vselej kipi od veselja.

Kakšna razlika med tistimi ljudmi, ki so brez vere, žalostni, omahujoči zaradi svojega praznega bivanja, kakor vetrnica izpostavljeni “spremenljivosti” okoliščin, in med zaupljivim življenjem nas kristjanov, ki je veselo, trdno, čvrsto zaradi poznavanja in popolnega prepričanja v naš nadnaravni cilj!

Nisi srečen, ker vse vrtiš okrog sebe, kakor da bi bil vedno ti središče: ker te boli želodec, ker si utrujen, ker so ti rekli to ali ono …

— Si poskusil misliti na Njega in, zaradi Njega, na druge?

“Miles” — vojak, tako apostol imenuje kristjana.

Torej, v tej blaženi krščanski borbi ljubezni in miru za srečo vseh duš so znotraj božjih vrst vojaki, ki so utrujeni, lačni, ranjeni …, toda veseli: v srcu nosijo gotovo luč zmage.

“Oče, pošiljam vam sklep, da bom vedno nasmejan: smejoče se srce, četudi mi ga prebodejo.”

— Zdi se mi dober sklep. Molim, da bi ga izpolnil.

Na trenutke te tlači nekakšen začetek malodušja, ki ubije vse tvoje hrepenenje in ki ga z dejanji upanja komaj zmoreš premagati. — Kaj za to, to je dobra priložnost, da prosiš Boga za več milosti, potem pa naprej! Obnavljaj veselje do boja, četudi si v kakšnem spopadu poražen.

Prišli so težki oblaki naveličanosti, izgube navdušenja. Vlila se je ploha žalosti, z jasnim občutkom, da si zvezan. Povrhu pa nate preži potrtost, ki se rodi iz bolj ali manj objektivnih dejstev: toliko let boja …, pa si še vedno tako zadaj, tako daleč.

Vse to je potrebno in Bog s tem računa: da bi dosegli “gaudium cum pace” — resnični mir in veselje —, moramo prepričanju o našem božjem otroštvu, ki nas navdaja z optimizmom, dodati priznanje lastne osebne šibkosti.

Pomladil si se! Zares, opažaš, da te je stik z Bogom v kratkem času vrnil v preprosto in srečno dobo mladosti, celo v gotovost in radost duhovnega otroštva — brez otročarij … Ozreš se naokrog in ugotoviš, da se drugim dogaja ravno to: minevajo leta od njihovega srečanja z Gospodom in skupaj z zrelostjo se krepita neizbrisna mladost in veselje. Ne izgledajo mladi, temveč so mladi in veseli!

To dejstvo notranjega življenja duše privlači, utrjuje in prevzame. Dnevno se za to zahvaljuj “ad Deum qui laetificat iuventutem” — Bogu, ki tvojo mladost navdaja z veseljem.

Božja milost ti ne manjka. Tako da, če se odzoveš, nimaš razloga za negotovost.

Zmagoslavje je odvisno od tebe: tvoja srčnost in tvoj zagon — združena z milostjo — sta več kot zadosten razlog za optimizem nekoga, ki ima zmago zagotovljeno.

Morda si bil včeraj eden izmed tistih ljudi, zagrenjenih v svojih sanjah, prevaranih v svojih človeških ambicijah. Danes, odkar je On vstopil v tvoje življenje — hvala, moj Bog! —, se smeješ in poješ ter poneseš nasmeh, ljubezen in srečo, kamorkoli greš.

Mnogi se počutijo nesrečne ravno zato, ker imajo vsega preveč. — Kristjani, če se resnično obnašajo kot božji otroci, bodo prenašali neudobje, vročino, trud, mraz … Vendar jim nikdar ne bo manjkalo veselja, kajti to — vse to! — odloči ali dopusti On, ki je vir resnične sreče.

Sredi obzorja ljudi brez vere, brez upanja; sredi umov, ki se na meji utesnjenosti razburjajo in iščejo smisel življenja, si ti našel cilj: Njega!

In to odkritje bo v tvoje življenje nenehno vbrizgavalo novo veselje, te preoblikovalo in ti dnevno prinašalo neizmerno množino lepih stvari, ki so ti bile nepoznane in kažejo veselo razsežnost te široke poti, ki te vodi k Bogu.

Tvoja sreča na zemlji je istovetna s tvojo zvestobo veri, čistosti in poti, ki ti jo je Gospod zaznamoval.

Zahvali se Bogu, ker si srečen, v globokem veselju, ki ne zna biti hrupno.

Z Bogom, sem si mislil, se mi vsak dan zdi bolj privlačen. Živim po “koščkih”. Enkrat zaznam veličastnost kakšne podrobnosti; drugič odkrijem obzorje, ki ga prej nisem opazil … Če bo šlo tako naprej, ne vem, kaj se bo zgodilo čez čas.

Nato sem opazil, da mi On zagotavlja: Vsak dan bo večje tvoje zadovoljstvo, ker se boš bolj in bolj poglabljal v božansko pustolovščino, v tako velik “zaplet”, v katerega sem te spravil. In ugotovil boš, da te Jaz ne zapustim.

Veselje je posledica izročitve. Potrjuje se ob vsakem obratu okrog črpalnega kolesa.

Kakšno nespremenljivo veselje ti vzbuja tvoja izročitev Bogu! … In kolikšna mora biti tvoja skrb in kolikšno hrepenenje, da bi bili vsi deležni tvojega veselja!

Vse, kar te sedaj skrbi, je zaobseženo v enem nasmehu, ki prihaja iz ljubezni do Boga.

Optimizem? Vedno! Tudi kadar grejo stvari navidez slabo: morda je to trenutek, da zapoješ Slavo, ker si se zatekel k Njemu, od Njega pa ne more priti nič drugega kot dobro.

Upati ne pomeni zagledati luč, temveč z zaprtimi očmi zaupati, da jo Gospod v polnosti poseduje in v tej jasnosti živi. On je Luč.

Dolžnost vsakega kristjana je prinašati mir in srečo v različna okolja sveta, v trdnem in veselem križarskem pohodu, ki zgane celo uvela in trhla srca ter jih povzdigne proti Njemu.

Če v kali zatreš kakršnokoli znamenje zavisti in če se iskreno veseliš ob uspehih drugih, ne boš izgubil veselja.

Tisti prijatelj me je ogovoril: “Povedali so mi, da si zaljubljen.” — Zelo sem bil presenečen in na misel mi je prišlo samo to, da ga vprašam po izvoru te novice.

Priznal mi je, da je to razbral v mojih očeh, ki so sijale od veselja.

Kakšen je bil veseli Jezusov pogled! Isti pogled, ki sije v očeh njegove Matere, ki ne more zadrževati veselja — “Magnificat anima mea Dominum!” — in njena duša slavi Gospoda, odkar ga nosi v sebi in ob sebi.

O Mati! Naj se tako kot ti veselimo, da smo z Njim in Ga imamo.

Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
To poglavje v drugem jeziku