Volja

Za napredovanje v notranjem življenju in v apostolatu ni potrebna pobožnost, ki jo začutiš; temveč odločna in velikodušna pripravljenost volje na božje zahteve.

Brez Gospoda ne boš mogel narediti niti enega zanesljivega koraka. — Ta gotovost, da potrebuješ njegovo pomoč, te bo vodila k tesnejši povezanosti z Njim, v trdnem in vztrajnem zaupanju, prepojenem z veseljem in mirom, čeprav bo postala pot strma in težavna.

Poglej, kolikšna je razlika med naravnim in nadnaravnim načinom ravnanja. Prvi se začne dobro in kasneje oslabi. Drugi se začne prav tako dobro …, nato pa si prizadeva, da bi nadaljeval še bolje.

Ni slabo, če ravnamo dobro zaradi plemenitih človeških razlogov. — Toda … kakšna razlika, kadar “ukazujejo” nadnaravni!

Ko je videl to veselje ob trdem delu, je tisti prijatelj vprašal: Ampak, se vse te naloge opravijo iz navdušenja? — Z veseljem in vedrostjo so mu odgovorili: “Iz navdušenja? … Ta je pa dobra!” — “Per Dominum Nostrum Iesum Christum!” — Za našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas nenehno čaka!

Svet nas potrebuje, da prebudimo zaspane, da spodbudimo boječe, da vodimo zmedene; z eno besedo, da jih uvrstimo v Kristusove vrste, da se ne bi izgubljalo toliko energije.

Morda bo tudi tebi koristil tisti nadnaravni pripomoček — rahločutnost voljne ljubezni —, ki si ga je ob različnih zahtevah ponavljala neka zelo božja duša: “Čas je že, da se zares odločiš narediti kaj, kar je vredno truda.”

Kakšno krščansko popolnost hočeš doseči, če vedno ugodiš svojim kapricam, “tistemu, kar ti je všeč” …? Vse tvoje pomanjkljivosti, proti katerim se ne boriš, bodo rodile pričakovan in neprekinjen sad slabih del. In tvoja volja — ki ne bo umerjena v vztrajnem boju — ti ne bo prav nič koristila, ko bo nastopil težek trenutek.

Fasada je polna energije in silovitosti. — Znotraj pa toliko slabotnosti in pomanjkanja volje!

— Vzdržuj odločnost, da se tvoje kreposti ne spremenijo v preobleko, temveč v trajne navade, ki določajo tvoj značaj.

“Poznam jih nekaj, ki nimajo moči niti za to, da bi prosili pomoči,” mi praviš nevoljno in žalostno. — Ne pojdi mimo njih; tvoja volja, da se rešiš in da jih rešiš, je lahko izhodišče za njihovo spreobrnjenje. Poleg tega pa, če dobro pomisliš, boš ugotovil, da je nekdo tudi tebi ponudil roko.

Mlahavi ljudje, ki se pritožujejo zaradi tisoč smešnih drobnarij, so tisti, ki se v dnevnih malenkostih ne znajo žrtvovati za Jezusa …, še manj pa za druge.

Kakšna sramota, če tvoje vedenje — tako trdo, tako zahtevno do drugih! — boleha za to mlahavostjo pri tvojih vsakdanjih opravilih.

Zelo trpiš, ker vidiš, da nisi na primerni ravni. Hotel bi narediti več in bolj učinkovito, vendar vedno znova nastopaš popolnoma nepremišljeno, ali pa si ne upaš.

“Contra spem, in spem!” — Žívi iz trdnega upanja, proti vsakemu upanju. Opri se na to trdno skalo, ki te bo rešila in spodbujala. To je čudovita božja krepost, ki te bo opogumila k napredovanju, brez strahu pred pretiravanjem, in ti bo onemogočila, da bi se ustavil.

— Ne glej me tako! Da! Gojiti upanje pomeni krepiti voljo.

Kadar tvoja volja omahuje pred običajnim delom, se še enkrat spomni na tisti razmislek: “Študij, delo, je bistveni del moje poti. Izguba strokovnega ugleda — posledica lenobe — bi izničila ali napravila nemogoče moje delo, ki ga opravljam kot kristjan. Potrebujem — tako hoče Bog — veljavo strokovnega ugleda, da bi druge pritegnil in jim pomagal.”

— Ne dvomi: če opuščaš svoja opravila, se oddaljuješ — in oddaljuješ druge — od božjih načrtov!

Strah te je bilo poti božjih otrok, ker so te v Gospodovem imenu priganjali, da bi izpolnil, da bi se zatajil, da bi stopil ven iz svojega slonokoščenega stolpa. Opravičeval si se … in priznam ti, da me nič ne čudi ta tovor, ki te bremeni: skupek kompleksov in izvijanja, narejene sramežljivosti in pomislekov, ki te delajo nekoristnega.

Ne jezi se, če ti rečem, da je bilo v tvojem obnašanju manj možatosti kot v izprijenih ljudeh, drznih glasnikih zla — kot da bi bil slabši ali nižji od njih.

“Surge et ambula!” — Vstani in hodi, odloči se! Še vedno se lahko osvobodiš te zlonosne bisage, če z božjo milostjo zaslišiš to, kar On hoče, in predvsem, če mu popolnoma in brez zadržkov slediš!

Dobro je, da ti dušo razjeda ta nepotrpežljivost. — Vendar ne hiti; Bog hoče in računa na tvojo odločenost, da se resno pripravljaš leta in mesece, ki so za to potrebni. — Ni se motil tisti cesar, ki je dejal: “Čas je moj zaveznik.”

Takole je ljubosumje ali nevoščljivost povzel vrl mož: “Zelo slab namen morajo imeti, da kalijo tako bistro vodo.”

Naj ostaneš tih in nedejaven? … — Ob nepravičnem napadu na pravičen zakon, ne!

Vsak dan si bolj “ob pamet” … — To je opaziti v gotovosti in v čudoviti samozavesti, ki ti jo daje zavedanje, da delaš za Kristusa.

— Razglašeno je bilo že v Svetem pismu: “Vir fidelis, multum laudabitur” — zvesti mož si od vseh zasluži hvalo.

Nikoli se nisi čutil bolj absolutno svobodnega kot sedaj, ko je tvoja svoboda stkana iz ljubezni in nenavezanosti, iz gotovosti in negotovosti, ker v ničemer ne zaupaš sebi, v vsem pa Bogu.

Si videl, kako se v zbiralnikih nabira voda za sušne čase? … Ravno tako moraš ti, da bi dosegel umerjenost značaja, ki jo potrebuješ v času težav, nabirati veselje, jasne razloge in luči, ki ti jih pošilja Gospod.

Ko ugasnejo plameni prvega navdušenja, postane pot naprej v temi mučna. — Toda to napredovanje, ki je težko, je najbolj trdno. Nato pa, ko najmanj pričakuješ, bo tema prešla in vrnila se bosta navdušenje in ogenj. Vztrajaj!

Bog noče, da bi bili njegovi otroci kot obrambne sile. — Ne moremo obstati v pričakovanju: naša stvar je boj, tam kjer se nahajamo, kot vojska v bojnem redu.

Ne gre za to, da svoje obveznosti opravljaš v naglici, temveč da jih pripelješ do konca brez predaha, z božjim korakom.

Imaš prijeten slog, ki je značilen za razumnega sogovornika … Vendar si tudi zelo apatičen. — “Če pa me ne poiščejo …,” se opravičuješ.

— Če se ne spremeniš — poudarjam — in ne stopiš naproti tistim, ki čakajo nate, ne boš nikoli mogel biti učinkovit apostol.

Da bi pritegnil duše h Gospodu je nadvse pomembno troje: da pozabiš nase in misliš samo na slavo svojega Očeta Boga; da svojo voljo otroško podrediš Volji nebes, kot te je naučil Jezus Kristus; da poslušno slediš lučem Svetega Duha.

Marija tri dni podnevi in ponoči išče Sina, ki se je izgubil. Ko bi le ti in jaz mogla reči, da tudi najina volja, da najdeva Jezusa, ne pozna počitka.