Prijateljstvo

Kadar ti je težko narediti uslugo in nekomu ustreči, pomisli, da je božji otrok, spomni se, da nam je Gospod zapovedal, naj ljubimo drug drugega.

— Še več: vsak dan bolj se poglabljaj v to evangeljsko zapoved; ne ostani na površju. Potegni iz tega sklep — to je prav lahko — in prilagodi v vsakem trenutku svoje vedenje tem zahtevam.

Živimo s takšno naglico, da je krščanska ljubezen postala redek pojav v tem našem svetu; čeprav se — vsaj z besedami — oznanja Kristusa …

— To ti priznam. Toda kaj delaš ti, ki se kot katoličan moraš poistovetiti z Njim in slediti njegovim stopinjam? Kajti naročil nam je, naj gremo učit njegov nauk vse ljudi, vse in v vseh časih!

Ljudje — to se je v zgodovini vedno dogajalo — združujejo svoja življenja, da bi izpolnili poslanstvo ali skupni cilj.

— Bo za moške in ženske današnjega dne “edinstveni cilj” večne sreče vreden manj?

Razumel si pomen prijateljstva, ko si se začel čutiti kot pastir majhne črede, ki si jo zapustil in ki jo sedaj poskušaš ponovno zbrati, tako da služiš vsakemu posebej.

Ne moreš biti zgolj pasiven člen. Postati moraš resnični prijatelj svojih prijateljev: “jim pomagati”. Najprej z zgledom tvojega ravnanja. Nato pa z nasvetom in z veljavo, ki jo daje zaupnost.

Navdušil te je tisti duh bratstva in tovarištva, ki si ga nepričakovano odkril … — Jasno: to je nekaj, kar si tako silno sanjal, a tega nikoli nisi videl. Nisi videl, ker ljudje pozabljajo, da so bratje Kristusa, tistega našega ljubeznivega Brata, ki je brezpogojno izročil svoje življenje za druge, za vse in za vsakega posebej.

Imel si srečo, da si srečal učitelje resnice, pristne prijatelje, ki so te brez zadržkov naučili vse, kar si hotel vedeti; nisi potreboval zvijač, da bi jim “ukradel” njihovo znanost, ker so ti pokazali najlažjo pot, četudi so oni morali iti preko trdega dela in trpljenja, da so jo odkrili … Sedaj si ti na vrsti, da storiš enako s tem, z onim, z vsemi!

Dobro premisli in skladno s tem ukrepaj: tisti ljudje, ki se jim zdiš antipatičen, bodo spremenili svoje mnenje, ko se bodo zavedli, da jih imaš “resnično” rad. Odvisno je od tebe.

Ni dovolj biti dober, tak moraš tudi izgledati. Kaj bi rekel o rožnem grmu, ki bi rodil samo trnje?

Da bi se mlačni razgreli, jih mora obdajati ogenj navdušenja.

Mnogi bi nam lahko zaklicali: Ne pritožujte se nad mojim stanjem! Pokažite mi pot, da pridem ven iz te situacije, ki vas tako žalosti!

Dolžnost bratstva do vseh ljudi bo dosegla, da boš izvajal “apostolat majhnih stvari”, brez da bi to opazili; z željo po služenju, tako da se jim bo pot pokazala v prijazni luči.

Kako ozko je srce tistih, ki ljubosumno hranijo svoj “seznam žalitev”! … S tistimi nesrečniki je nemogoče živeti.

Tako kot resnična ljubezen ne gleda na “stalne in potrebne” usluge, ki jih nudi, tako tudi ne beleži nesramnosti, ki jih trpi, ampak “omnia suffert” — vse prenaša.

Izpolnjuješ zahteven načrt življenja: vstajaš zgodaj, moliš, prejemaš zakramente, veliko delaš ali študiraš, si zmeren, se mrtvičiš …, vendar opažaš, da ti nekaj manjka!

Ponesi v svoj pogovor z Bogom tale razmislek: ker svetost — boj, da bi jo dosegel — pomeni polnost ljubezni, moraš pregledati svojo ljubezen do Boga in zaradi Njega do drugih. Morda boš potem odkril velike pomanjkljivosti, skrite v tvoji duši, proti katerim se sploh nisi boril: nisi dober otrok, dober brat, dober tovariš, dober prijatelj, dober kolega; in ker neurejeno ljubiš “svojo svetost”, si nevoščljiv.

“Žrtvuješ” se v mnogih “osebnih” podrobnostih, zato si navezan sam nase, na svojo osebnost, pravzaprav ne živiš za Boga niti za druge: samo zase.

Imaš se za prijatelja, ker ne rečeš nobene slabe besede. — Res je; vendar pa ne vidim nobenega dobrega dejanja za zgled, za služenje …

— Takšni so najslabši prijatelji.

Najprej ravnaš grdo … In preden bi kdorkoli lahko reagiral, zavpiješ: “Sedaj pa ljubezen do vseh!”

— Če bi pričel z drugim, ne bi nikoli prišel do prvega.

Ne bodi sejalec ljuljke kot človek, o katerem je njegova lastna mati trdila: “Predstavite mu svoje prijatelje in on bo poskrbel, da se ti prijatelji sprejo z vami.”

Ne zdi se mi krščansko bratstvo, s katerim se pred teboj postavlja tisti prijatelj, ki te svari: “O tebi sem slišal to ali ono grobo lažnivo obtožbo; ne zaupaj nikomur, ki je s teboj zaupno povezan …”

Ne zdi se mi krščansko, ker tistemu “bratu” manjka plemenitega zagona, da bi najprej utišal obrekovalca in ti potem vdano sporočil njegovo ime.

— Če nima dovolj značaja, da bi od sebe zahteval takšno ravnanje, te tisti “brat” izpostavlja temu, da ostaneš v življenju sam, te spodbuja, da ne zaupaš nikomur in se vedeš brez ljubezni do vseh.

V tebi ni niti kančka nadnaravnega pogleda, v drugih pa vidiš zgolj ljudi na boljšem ali slabšem položaju v družbi. Na duše se sploh ne spomniš niti jim ne služiš. Zato nisi velikodušen … in s svojo lažno pobožnostjo živiš zelo daleč od Boga, četudi veliko moliš.

Zelo jasno je povedal Učitelj: “Proč izpred mene, v večni ogenj, kajti bil sem lačen …, bil sem žejen …, bil sem v ječi … in mi niste pomagali.”

Popolna ljubezen do Boga ni združljiva s tem, da se človek prepušča prevladi egoizma — ali brezbrižnosti — v odnosu do bližnjega.

Resnično prijateljstvo predpostavlja tudi srčno prizadevanje, da bi razumeli prepričanja naših prijateljev, čeprav jih z njimi ne bomo delili niti jih sprejeli.

Nikdar ne dovoli, da zraste plevel na poti prijateljstva. Bodi lojalen.

Trden sklep v prijateljstvu: naj se v mojih mislih, v mojih besedah, v dejanjih do mojega bližnjega — pa naj bo kdorkoli — ne obnašam več, kakor do sedaj; to pomeni, naj nikoli ne opuščam dejanj ljubezni, naj nikdar ne dopustim brezbrižnosti v svoji duši.

Tvoja ljubezen mora biti ustrezna, prilagojena potrebam drugih …, ne tvojim potrebam.

Božji otroci! Položaj, ki nas spreminja v nekaj bolj transcendentnega od ljudi, ki drug drugega prenašajo. Poslušaj Gospoda: “Vos autem dixi amicos!” — Smo njegovi prijatelji, ki kot On radi dajo svoje življenje drug za drugega, v junaškem trenutku in v običajnem sožitju.

Kako naj pričakujemo, da se bodo ljudje, ki nimajo naše vere, približali sveti Cerkvi, če vidijo prezirljive medsebojne odnose med tistimi, ki trdijo, da sledijo Kristusu?

Privlačnost tvojega ljubeznivega vedenja mora narasti po količini in kakovosti. Sicer bo tvoj apostolat zamrl v brezživljenjskih in vase zaprtih krogih.

S svojim prijateljstvom in s svojim naukom — naj se popravim: z ljubeznijo in s Kristusovim sporočilom — boš mnoge nekatoličane spodbudil k resnemu sodelovanju za dobro vseh ljudi.

Zapisal sem si besede tistega delavca, ki je po udeležbi na tistem srečanju, ki si ga organiziral, navdušen dejal: “Nikoli prej nisem tako kot tukaj slišal govoriti o plemenitosti, o poštenosti, o prijaznosti, o velikodušnosti …” — In osuplo je zaključil: “V primeri z levim ali desnim materializmom je to resnična revolucija!”

— Katerakoli duša razume bratstvo, ki ga je vzpostavil Jezus Kristus: prizadevajmo si, da ne razvrednotimo tega nauka!

Včasih se skušaš upravičevati in zagotavljaš, da si raztresen, zmeden; ali da si po značaju suhoparen, zadržan. Zraven še omeniš, da zaradi tega tudi ne poznaš globoko ljudi, s katerimi živiš.

— Poslušaj: kajne, da ne ostaneš miren ob tem izgovoru?

Vnesi mnogo nadnaravnega pogleda v vse podrobnosti svojega običajnega življenja, sem ti svetoval. In takoj sem dodal: sožitje ti ves dan ponuja mnogo priložnosti.

Živeti ljubezen pomeni spoštovati miselnost drugih; se nadvse veseliti njihove poti k Bogu …, brez prizadevanja, da bi mislili tako kot ti, da bi se pridružili tebi.

— Na misel mi je prišlo naslednje: te različne poti so vzporedne; če vsakdo sledi svoji, bo prišel k Bogu … Ne izgubljaj se v primerjavah, niti v željah, da bi ugotovil, kdo je višje; to ni pomembno, važno je to, da vsi dosežemo cilj.

Tisti človek je poln pomanjkljivosti! Dobro … Toda, razen tega, da so popolni ljudje samo v nebesih, tudi ti vlečeš za seboj svoje pomanjkljivosti, pa te kljub temu prenašajo, še več, cenijo te, ker te ljubijo z ljubeznijo, ki jo je Jezus Kristus delil svojim, in koliko bede je bilo v njih!

— Úči se!

Pritožuješ se, da ni razumevajoč … — Jaz sem prepričan, da dela, kar more, da bi te razumel. Kdaj pa se boš ti vsaj malo potrudil, da bi ga dojel?

Prav! Priznam: tisti človek je ravnal grdo; njegovo obnašanje je vredno graje in nizkotno; zares je neznačajen.

— Človeško gledano si zasluži zaničevanje! si dodal.

— Vztrajam, razumem te, vendar se ne strinjam s tvojo zadnjo trditvijo; tisto bedno življenje je sveto: Kristus je umrl, da bi ga odrešil! Če ga On ni preziral, kako si to upaš ti?

Če se tvoje prijateljstvo spusti tako nizko, da postane sokrivo za bedo drugih ljudi, se omeji na žalostno druščino, ki nima nikakršne vrednosti.

Življenje, že samo po sebi strmo in negotovo, včasih zares postane težavno. — Toda to ti bo pomagalo biti bolj nadnaraven, da boš videl božjo roko; tako boš bolj človeški in razumevajoč do ljudi okrog sebe.

Prizanesljivost je sorazmerna z oblastjo. Preprost sodnik mora — ob upoštevanju olajševalnih okoliščin — obsoditi storilca, ki mu je bila dokazana krivda in je to priznal. Vrhovna oblast države včasih podeli amnestijo ali pomilostitev. Skesani duši pa Bog odpusti vedno.

“Preko vas sem videl Boga, ki je pozabil na moje norosti in moje žalitve ter me sprejel z ljubeznijo Očeta.” To je ob povratku v očetovo hišo svojim domačim skesano pisal nek izgubljeni sin dvajsetega stoletja.

Zelo težko ti je bilo odpravljati in pozabljati svoje drobne skrbi, svoje osebne želje: bedne in maloštevilne, toda ukoreninjene. — Nasprotno pa si sedaj trdno prepričan, da so tvoje želje in tvoja zaposlitev tvoji bratje, in samo oni, kajti v bližnjem si se naučil odkrivati Jezusa Kristusa.

“Stokratno!” … Kako si se pred nekaj dnevi spominjal te Gospodove obljube!

— V bratstvu, ki vlada med tvojimi tovariši v apostolatu, to ti zagotavljam, boš našel tisto stokratno povračilo.

Koliko strahov in koliko nevarnosti lahko razprši resnična ljubezen med brati, ki se je ne omenja — kajti potem bi bila kakor oskrunjena —, vendar pa se blešči v vsaki podrobnosti!

Vsak dan se s trdnim zaupanjem obračaj k presveti Devici Mariji. Tvoja duša in tvoje življenje se bo okrepilo. — Ona te bo napravila deležnega zakladov, ki jih hrani v svojem srcu, kajti “še nikdar ni bilo slišati, da bi ona zapustila koga, ki se je pod njeno varstvo zatekel”.