Notranje življenje

Več doseže, kdor nadleguje bolj od blizu … Zato se približaj Bogu: prizadevaj si biti svet.

Notranje življenje rad primerjam z obleko, s svatbenim oblačilom, o katerem govori evangelij. Tkanino sestavlja vsaka posamezna navada ali pobožno dejanje, ki kakor vlakna dajejo blagu čvrstost. In tako kot na enem mestu strgano obleko preziramo, četudi je ostalo v dobrem stanju, tako tudi če moliš, če delaš …, vendar ne živiš spokorno — ali obratno —, tvoje življenje — če lahko tako rečem — ni dovršeno.

Kdaj boš dojel, da je tvoja edina možna pot resno iskanje svetosti!

Odloči se — ne bodi užaljen — Boga vzeti zares. Ta tvoja lahkotnost, če se proti njej ne boriš, se lahko konča v žalostni bogokletni burki.

Včasih pustiš, da se vzbudi tvoj slab značaj, ki nemalokrat pride na plano v neprimerni surovosti. Drugič ne poskrbiš, da bi svoje srce in svojo glavo pripravil z namenom, da bi bila prijetno bivališče za sveto Trojico … Vselej pa nazadnje ostaneš nekoliko oddaljen od Jezusa, ki ga slabo poznaš …

— Tako ne boš nikoli imel notranjega življenja.

“Iesus Christus, perfectus Deus, perfectus Homo” — Jezus Kristus, popoln Bog in popoln Človek.

Mnogo je kristjanov, ki sledijo Kristusu in jih prevzame njegova božanskost, pozabljajo pa ga kot Človeka … in jim življenje nadnaravnih kreposti ne uspe — kljub vsemu instrumentariju zunanjih pobožnosti —, ker ne storijo ničesar za pridobitev človeških kreposti.

Zdravilo za vse: osebna svetost! — Zato so bili svetniki polni miru, srčnosti, veselja, gotovosti, odprtosti …

Do sedaj nisi razumel sporočila, ki ga kristjani prinašamo ostalim ljudem: skrito čudovitost notranjega življenja.

Kako lep nov svet postavljaš prednje!

Koliko novega si odkril! — Kljub temu pa si včasih prav naiven in misliš, da si videl vse, da si že vse dojel … Nato se z lastnimi rokami dotakneš edinstvenega in nedoumljivega bogastva zakladov našega Gospoda, ki ti bo vedno pokazal “kaj novega”, če ti odgovoriš z ljubeznijo in rahločutnostjo. Tedaj spoznaš, da si na začetku poti, kajti svetost temelji na poistovetenju z Bogom, s tem našim Bogom, ki je neskončen, neizčrpen.

“Božje stvari” razumemo bolj z ljubeznijo kot s študijem.

Zato moraš delati, moraš študirati, moraš sprejemati bolezen, moraš biti zmeren … in istočasno ljubiti!

Za tvoje dnevno spraševanje: Sem pustil, da je minila kakšna ura, brez da bi govoril z mojim Očetom Bogom? … Sem se pogovarjal z Njim s sinovsko ljubeznijo? — Zmoreš!

Ne varajmo se … — Bog ni senca, oddaljeno bitje, ki nas ustvari in nato zapusti; ni gospodar, ki gre in se ne vrne več. Čeprav tega ne zaznamo s svojimi čuti, je njegov obstoj veliko resničnejši kot obstoj vse stvarnosti, ki se je dotikamo in jo vidimo. Bog je tukaj, z nami, navzoč, živ: nas vidi, nas sliši, nas vodi in gleda naša najmanjša dejanja, naše najbolj skrite namene.

To verujemo …, vendar živimo, kot da Bog ne bi obstajal! Zato ker nimamo zanj niti ene misli, niti ene besede; ker Mu nismo pokorni, niti se ne trudimo obvladovati svojih strasti; ker Mu ne izkazujemo ljubezni in Mu ne zadoščujemo …

— Bomo še naprej živeli z mrtvo vero?

Koliko “nepopravljivih” dejanj bi popravil, če bi živel v božji navzočnosti.

Kako boš živel božjo navzočnost, če ne počneš drugega, kot da gledaš na vse strani? …

— Kot da si pijan od teh plehkosti.

Možno je, da te bo prestrašila tale beseda: meditacija. — Spominja te na knjige starih, črnih platnic, na šumenje vzdihov in molitev kakor enoličnih pesmic … Toda to ni meditacija.

Meditacija je zrenje, premišljevanje, da je Bog tvoj Oče in ti njegov otrok, potreben pomoči; nato pa zahvaljevanje za to, kar ti je že naklonil, in za vse, kar ti bo še dal.

Edini način za spoznavanje Jezusa: pogovor z Njim! V Njem boš vedno našel Očeta, Prijatelja, Svétnika in Sodelavca za vse plemenite dejavnosti svojega vsakdanjega življenja … — In preko pogovora se bo porodila ljubezen.

Če si tako vztrajen, da dnevno obiskuješ predavanja samo zato, ker tam pridobivaš neko … precej omejeno znanje, kako da ti manjka stalnosti za obiskovanje Učitelja, vedno željnega, da te nauči znanosti notranjega življenja z večno vsebino in okusom?

Kaj velja največji človek ali nagrada na zemlji v primerjavi z Jezusom Kristusom, ki te vedno čaka?

Nekaj časa za dnevno molitev — prijateljsko združenje z Bogom —, to je značilno za osebe, ki znajo dobro izkoristiti svoje življenje; za zavedne kristjane, ki ravnajo dosledno.

Zaljubljenci si ne znajo reči zbogom, zmeraj se spremljajo.

— Ali ti in jaz ljubiva Gospoda tako?

Nisi videl, kako so tisti, ki se ljubijo, urejeni, da bi ugajali in dobro izgledali? … — Prav tako moraš ti urediti in okrasiti svojo dušo.

Milost navadno deluje tako kot narava: po stopnjah. — Delovanja milosti pravzaprav ne moremo prehitevati, vendar pa moramo v tem, kar je odvisno od nas, pripraviti pot in sodelovati, kadar nam jo Bog nakloni.

Potrebno je doseči, da duše ciljajo zelo visoko: jih spodbujati h Kristusovemu idealu; jih voditi vse do skrajnih posledic, brez olajšav ali kakršnihkoli blažil, brez da bi pozabili, da svetost ni v prvi vrsti trud človeških rok. Milost normalno zahteva svoj čas in sila ji ni povšeči.

Spodbujaj svojo sveto nepotrpežljivost …, toda ne izgubi potrpljenja.

Odgovor na božjo milost — sprašuješ — je stvar pravičnosti …? Velikodušnosti …?

— Ljubezni!

“Po glavi se mi pletejo reči v najbolj neprimernih trenutkih …,” praviš.

Zato sem ti priporočal, da se potrudiš pridobiti nekaj časa notranje tišine … ter varovanje zunanjih in notranjih čutov.

“Ostani z nama, kajti proti večeru gre …” Molitev Kleopa in njegovega tovariša je bila učinkovita.

— Kakšna škoda, če ti in jaz ne bi znala “zadržati” Jezusa, ki prihaja mimo! Kakšna žalost, če ga ne prosiva, naj ostane!

Tiste dnevne minute branja Nove zaveze, ki sem ti jih svetoval — ko vstopiš v vsak prizor in si deležen njegove vsebine kot še ena oseba več —, so namenjene temu, da utelesiš, da “izpolniš” evangelij v svojem življenju … in da ga “pomagaš izpolnjevati”.

Prej si se veliko “zabaval” … — Zdaj pa, ko nosiš v sebi Kristusa, se je vse tvoje življenje napolnilo z iskrenim in prenosljivim veseljem. Zaradi tega privlačiš druge.

— Še več bodi z njim, da bi dosegel vse ljudi.

Pazi: bodi tankočuten! — Poskrbi, da se s tem, ko višaš temperaturo okolja, ki te obdaja, ne zniža tvoja.

Navadi se vse navezovati na Boga.

Nisi opazil, kako mnogi izmed tvojih tovarišev znajo izkazovati veliko obzirnost in rahločutnost do tistih, ki jih ljubijo: do dekleta, do žene, do svojih otrok, do svoje družine …?

— Povej jim — in to tudi od sebe zahtevaj! —, da si Gospod ne zasluži manj: naj tako ravnajo z Njim! In še svetuj jim, naj ohranijo tisto obzirnost in rahločutnost, vendar naj jo živijo z Njim in za Njega, pa bodo tudi tu, na zemlji, dosegli srečo, ki si je niti v sanjah ne morejo zamisliti.

Gospod je v tvoji duši zasejal dobro seme. In za to setev večnega življenja se je poslužil mogočnega sredstva molitve; kajti ti ne moreš zanikati, da ti je mnogokrat pred tabernakljem, iz obličja v obličje, On — v globini tvoje duše — dal slišati, da te hoče zase, da moraš vse zapustiti … Če sedaj to zanikaš, si beden izdajalec; če pa si na to pozabil, si nehvaležnež.

Poslužil se je tudi — ne dvomi v to, kot nisi dvomil do sedaj — nadnaravnih nasvetov in namigov tvojega voditelja, ki ti je vztrajno ponavljal besede, mimo katerih ne moreš; in na začetku se je — vselej zato, da bi položil dobro seme v tvojo dušo — poslužil tistega plemenitega, iskrenega prijatelja, ki ti je povedal nekaj trdnih resnic, polnih božje ljubezni.

— Toda z naivnim začudenjem si odkril, da je sovražnik v tvoji duši zasejal ljuljko. In da jo še naprej seje, medtem ko ti udobno spiš in popuščaš v svojem notranjem življenju. — To in nič drugega je razlog, da v svoji duši najdeš lepljivo, posvetno rastlinje, ki se včasih zdi, da bo zadušilo seme dobrega žita, ki si ga prejel …

— Izkorenini ga enkrat za vselej! Dovolj ti je božja milost. Ne boj se, da bi potem ostala vrzel, rana … Gospod bo tja položil novo seme: božjo ljubezen, bratstvo, apostolsko hrepenenje … In čez čas ne bo ostala niti najmanjša sled ljuljke, če jo sedaj, ko je še čas, izruješ s korenino vred; še bolje pa je, če ne spiš, temveč ponoči bediš nad svojim poljem.

Kako so srečne tiste blažene duše, ki slišijo govoriti o Jezusu — in On nam nenehno govori — ter Ga pri tem takoj priznajo kot Pot, Resnico in Življenje!

— Dobro ti je znano, da kadar nismo deležni te sreče, je to zato, ker nam je zmanjkalo odločnosti, da bi Mu sledili.

Znova si Kristusa začutil zelo blizu. — In znova si razumel, da moraš vse storiti za Njega.

Bolj se približaj Gospodu … bolj! — Tako da postane tvoj Prijatelj, tvoj Zaupnik, tvoj Voditelj.

Vsak dan opažaš, da si bolj zakoreninjen v Boga …, mi praviš. — Torej boš vsak dan bliže svojim bratom.

Če si doslej, preden si ga srečal, hotel teči skozi življenje z odprtimi očmi, da bi izvedel vse; od tega trenutka dalje … teci s čistim pogledom, da bi z Njim videl to, kar te resnično zanima.

Kadar je v človeku notranje življenje, se tako samodejno, kakor kri priteče v rano, zateče k Bogu v kakršnikoli težavi.

“To je moje Telo …” in Jezus se je žrtvoval, skrit pod podobo kruha. Zdaj je tam, s svojim mesom in s svojo krvjo, s svojo dušo in s svojo božanskostjo; enako kot tistega dne, ko je Tomaž položil prst v njegove veličastne rane.

Kljub temu pa greš tolikokrat mimo, ne da bi nakazal vsaj kratek pozdrav preprosto iz vljudnosti, kot storiš kateremukoli poznanemu človeku, ki ga srečaš na poti.

— Mnogo manj vere imaš kot Tomaž!

Če bi zato, da te osvobodijo, v ječo zaprli tvojega zaupnega prijatelja, ali se ne bi potrudil, da ga obiščeš, da se z njim pogovoriš, da mu prineseš kak dar, toplino prijateljstva, tolažbo? … In če bi te tisti pogovor z ujetnikom reševal zla in ti prinašal dobro …, ali bi ga opuščal? In če bi bil namesto prijatelja to tvoj lastni oče ali tvoj brat?

— Torej!

Jezus je ostal v sveti hostiji zaradi nas! Da bi nam stal ob strani, da bi nas podpiral, da bi nas vodil. — Ljubezen pa se poplača edino z ljubeznijo.

— Kako bi mogli opustiti zatekanje k tabernaklju, vsakodnevno, četudi le za nekaj minut, da Mu prinesemo svoj pozdrav ter svojo ljubezen kot otroci in bratje?

Si videl tisti prizor? — Neki narednik ali nepomemben podporočnik … Od spredaj se mu približa vojaški novinec dobrega videza, neprimerljivo bolje usposobljen od častnika, vendar ne gre brez pozdrava in odgovora nanj.

Premišljuj o tem kontrastu. — Iz tabernaklja tiste cerkve se Kristus — popoln Bog, popoln Človek —, ki je zate umrl na križu in ki ti daje vse dobrine, ki jih potrebuješ …, bliža tebi. Ti pa greš mimo, ne da bi se za to zmenil.

Začel si s svojim dnevnim obiskom …

— Ne čudi me, da mi rečeš: Začenjam noro ljubiti luč ob tabernaklju?

Naj dnevno ne manjka vzklik “Jezus, ljubim te” in — najmanj — eno duhovno obhajilo kot zadoščevanje za vsa onečaščenja in svetoskrunstva, ki jih On trpi zato, da bi bil z nami.

Ali ne pozdravljamo in ne ravnamo prisrčno z vsemi, ki so nam dragi? — Potem bova ti in jaz pozdravila — mnogokrat na dan — Jezusa, Marijo in Jožefa ter svojega angela varuha.

Naj bo intenzivna tvoja pobožnost do naše Matere. Ona zna izvrstno odgovoriti na poklone, katere ji namenjamo.

Poleg tega, če vsak dan v duhu vere in ljubezni moliš sveti rožni venec, bo Gospa poskrbela, da te popelje zelo daleč po poti svojega Sina.

Le kako bi se obdržali v dnevnem boju brez pomoči naše Matere? — Jo iščeš brez prestanka?

Angel varuh nas vedno spremlja kot izvrstna priča. On bo tisti, ki bo ob tvoji posebni sodbi spomnil na pozornosti, ki si jih izkazoval našemu Gospodu vse življenje. Še več: ko se boš počutil izgubljenega zaradi strašnih sovražnikovih obtožb, bo tvoj angel pokazal na tiste intimne vzgibe srca — ki si jih ti sam morda pozabil —, na tiste izraze ljubezni, ki si jih namenil Bogu Očetu, Bogu Sinu, Bogu Svetemu Duhu.

Zato nikoli ne pozabi na svojega varuha in ta nebeški princ te ne bo zapustil ne zdaj, ne v odločilnem trenutku.

Tvoja obhajila so bila zelo hladna; Gospodu si posvečal malo pozornosti; vsaka malenkost te je raztresla … — Odkar pa — v tistem intimnem pogovoru s svojim Bogom — misliš na to, da so navzoči angeli, se je tvoje ravnanje spremenilo … “Da me ne bi videli takšnega!” si praviš …

— In glej, kako si po sili tistega “kaj bodo rekli” — tokrat je pripomogel k dobremu — nekoliko napredoval v smeri ljubezni.

Kadar bo tvoje srce suho in ne boš vedel, kaj naj rečeš, se z zaupanjem obrni k Devici Mariji. Reci ji: Mati moja Brezmadežna, posreduj zame.

Če jo kličeš z vero, ti bo Ona — sredi tiste suhote — dala okusiti božjo bližino.

Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
To poglavje v drugem jeziku