Ambicija

Pred tistimi, ki religijo omejujejo na kopico zanikanj ali se zadovoljijo z razvodenelim katolištvom; pred tistimi, ki hočejo Gospoda postaviti pred zid ali ga odriniti v kot duše …, moramo z našimi besedami in našimi dejanji zatrditi, da si prizadevamo Kristusa postaviti za Kralja vseh src …, tudi njihovih.

Tvoje delo v apostolatu naj ne bo gradnja samo za sedanjost … Posvečaj se tem nalogam v upanju, da bodo drugi — tvoji bratje istega duha — pobirali, kar ti na široko seješ, in dokončali zgradbe, za katere postavljaš temelje.

Ko te bo krščanski duh zares razvnel, se bodo tvoja hrepenenja prečistila. — Ne boš več čutil želje, da bi postal slaven, temveč da bi ovekovečil svoj ideal.

Če ne gre za gradnjo zelo velikega dela, zelo božjega — za svetost —, se ni vredno izročiti.

Zato Cerkev — pri kanonizaciji svetnikov — razglaša junaškost njihovega življenja.

Ko boš zares delal za Gospoda, bo tvoje največje zadovoljstvo v tem, da mnogi s teboj tekmujejo.

Ob tej božji uri, uri tvojega stopanja po tem svetu, se zares odloči uresničiti nekaj, kar je vredno truda. Čas pritiska in tako plemenito, tako junaško, tako slavno je poslanstvo moškega — ženske — na zemlji, kadar uvela in trhla srca vžiga v Kristusovem ognju!

— Vredno truda je drugim prinašati mir in srečo silnega in zmagoslavnega križarskega pohoda.

Življenje bi zastavil zaradi časti … Bodi pripravljen zastaviti čast zaradi duše.

Po občestvu svetih se moraš čutiti zelo povezanega s svojimi brati. Brani brez strahu to blaženo povezanost!

— Če bi se znašel sam, bi bile tvoje plemenite ambicije obsojene na propad: osamljena ovca, je skoraj vedno izgubljena ovca.

Nasmehnil sem se tvoji silovitosti. Ob pomanjkanju materialnih sredstev za delo in brez pomoči drugih si dejal: “Imam samo dve roki, ampak včasih čutim nepotrpežljivost, da bi bil najraje pošast in jih imel petdeset, da bi sejal in zbiral žetev.”

— Prosi Svetega Duha za to učinkovitost … in ti jo bo naklonil!

V roke si dobil dve knjigi v ruščini in neznansko te je prevzelo, da bi se učil tega jezika. Pomislil si, kako lepo bi bilo umreti kot žitno zrno v tistem sedaj tako suhem ljudstvu, ki bo sčasoma dajalo obilna žitna polja …

— Tvoje ambicije se mi zdijo dobre. Ampak sedaj se posveti majhni dolžnosti, vélikemu poslanstvu vsakega dne, svojemu študiju, svojemu delu, svojemu apostolatu in predvsem svojemu izobraževanju, ki — ne glede na vse, kar še moraš obrezati — ni ne manj junaška, ne manj lepa naloga.

Čému služi študent, ki ne študira?

Kadar ti je zelo težko študirati, izroči ta trud Jezusu. Reci mu, da ostajaš za knjigami zato, da bi tvoje znanje bilo orožje, s katerim se boš boril proti njegovim sovražnikom in mu pridobil veliko duš … Potem bodi prepričan, da je tvoj študij na poti k temu, da postane molitev.

Če zapravljaš ure in dneve, če zabijaš čas, odpiraš vrata svoje duše hudiču. Takšno obnašanje je enakovredno, kot če mu prišepneš: “Izvoli, to je tvoja hiša.”

Da je težko ne izgubljati časa? — To ti priznam … Toda pomisli, da sovražniki Boga, oni “drugi”, ne počivajo.

Poleg tega se spomni na resnico, ki jo razglaša Pavel, prvak v ljubezni do Boga: “Tempus breve est!” — To življenje nam uhaja iz rok in ne bo ga moč nadoknaditi.

Se zavedaš, kaj pomeni, da si ti temeljito pripravljen človek, ali pa da nisi? — Koliko duš! …

— In sedaj, boš prenehal študirati in delati dovršeno?

Obstajata dva načina, da se človek povzpne visoko: prvi — krščanski — je v plemenitem in krepkem prizadevanju za napredovanje, da bi služil drugim; in drugi — poganski — je v nizkotnem in neplemenitem prizadevanju, da bi bližnjega potlačil.

Ne zagotavljaj mi, da si s pogledom obrnjen k Bogu, če se ne trudiš, da bi se — vedno in v vsem — z iskrenim in jasnim bratstvom obračal k ljudem, k vsakemu človeku.

“Ambicioznež” — človek majhnih bednih osebnih ambicij — ne razume, da božji prijatelji iščejo “nekaj” zaradi služenja in brez “ambicije”.

Prežema te nestrpnost zaradi ene stvari: mudi se ti, da bi se hitro prekoval, da bi se oblikoval, utrdil in izbrusil, da bi postal ubrano orodje, ki bo učinkovito izpolnjevalo predvideno delo, dodeljeno poslanstvo … na velikem Kristusovem polju.

Zelo ti priporočam, naj ti bo ta vnema v spodbudo ob uri utrujenosti, neuspeha, teme …, kajti “poslanstvo, dodeljeno na velikem Kristusovem polju” se ne more spremeniti.

Odločno se bôri proti tisti lažni ponižnosti — udobnost bi jo moral imenovati —, ki te ovira, da bi ravnal z zrelostjo dobrega božjega otroka: odrasti moraš!

— Te ni sram, ko gledaš svoje starejše brate, ki imajo za seboj že leta požrtvovalnega dela, ti pa še vedno nisi zmožen — nočeš biti zmožen —, da bi mignil s prstom in jim pomagal?

Pusti, da se tvoja duša použije v željah … Željah ljubezni, samopozabljenja, svetosti, nebes … Ne zadržuj se ob mislih, ali boš nekoč videl njihovo uresničitev — kot ti bo namigoval kak vsevedni svetovalec —, poživljaj jih vedno bolj, kajti Sveti Duh pravi, da mu ugajajo “možje željá”.

Dejavnih želja, ki jih moraš prenesti v prakso pri vsakodnevnih opravilih.

Če te je Gospod imenoval “prijatelja”, moraš na klic odgovoriti, moraš stopati s hitrim korakom, s potrebno nujnostjo, z božjim korakom! Drugače se izpostavljaš tveganju, da ostaneš zgolj gledalec.

Pozabi na samega sebe … Naj bo tvoja ambicija živeti samo za tvoje brate, za duše, za Cerkev; z eno besedo, za Boga.

Sredi prazničnega vriskanja v Kani samo Marija opazi pomanjkanje vina … Duša bo dosegla celo najmanjše pozornosti v služenju, če tako kot Ona živi strastno zavzeta za potrebe bližnjega zaradi Boga.