Disciplina

Poslušno ubogati. — Toda z razumom, z ljubeznijo in čutom za odgovornost, kar nima nobene zveze z izrekanjem sodbe o voditelju.

V apostolatu ubogaj, ne da bi se oziral na človeški položaj tistega, ki ukazuje, niti na to, kako ukazuje. Kar je nasprotno od tega, ni krepost.

Križev je mnogo: briljantnih, bisernih, smaragdnih, glaziranih, slonokoščenih …; pa tudi lesenih, kakršen je križ našega Gospoda. Vsi si zaslužijo isto češčenje, kajti križ nam govori o daritvi Boga, ki je postal človek. — Prenesi to razmišljanje v svojo pokorščino in ne pozabi, da se je On ljubeče — brez omahovanja! — oklenil lesa ter nam tam pridobil odrešenje.

Šele potem, ko boš pokoren, kar je znamenje pravilnega namena, opravi bratski opomin pod zahtevanimi pogoji in z izpolnjevanjem te dolžnosti boš okrepil edinost.

Uboga se z ustnicami, s srcem in z razumom. — Ne uboga se človeka, temveč Boga.

Ne ljubiš pokorščine, če zares ne ljubiš ukaza, če zares ne ljubiš tega, kar so ti ukazali.

Mnogo stiske se hitro odpravijo. Druge ne takoj. Vendar se vse uredi, če smo zvesti: če ubogamo, če izpolnimo, kar je določeno.

Gospod hoče od tebe konkreten apostolat, kot je bil ulov tistih sto triinpetdesetih velikih rib — in ne drugih —, ki so jih ujeli na desni strani čolna.

Pa me vprašaš: Kako to, da kljub zavedanju, da sem ribič ljudi, kljub življenju v stiku z mnogimi tovariši in kljub zmožnosti, da razločim, h komu mora biti usmerjen moj specifični apostolat, moj ribolov ni uspešen? … Mi manjka ljubezni? Mi manjka notranjega življenja?

Poslušaj odgovor iz Petrovih ust ob onem drugem čudežnem ribolovu: — “Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.”

V imenu Jezusa Kristusa začni znova. — Utrjen. Proč s to slabotnostjo!

Ubogaj brez nekoristnega tuhtanja … Pokazati žalost ali brezvoljnost ob ukazu je zelo upoštevanja vreden prekršek. Če pa jo zgolj čutiš, potem ne samo, da to ni krivda, temveč more biti priložnost za veliko premaganje, za kronanje nekega dejanja z junaško krepostjo.

Tega si nisem jaz izmislil. Se spomniš? Evangelij pripoveduje, da je nek družinski oče dal isto nalogo svojima dvema sinovoma … In Jezus se veseli tistega, ki najprej nasprotuje, nato pa kljub temu izpolni! Veseli se, ker je disciplina sad ljubezni.

Večji del nepokorščin izhaja iz nepripravljenosti na “poslušanje” ukaza, kar je v bistvu pomanjkanje ponižnosti ali zavzetosti za služenje.

Hočeš brezhibno ubogati? … Potem dobro poslušaj, da bi razumel doseg in duha naloge, ki ti jo zaupajo; in če česa ne razumeš, vprašaj.

Le kdaj se boš prepričal, da moraš ubogati! … In ne ubogaš, če namesto izpolnjevanja življenjskega načrta izgubljaš čas. Vse tvoje minute morajo biti napolnjene: delo, študij, prozelitizem, notranje življenje.

Cerkev nam preko skrbnosti za liturgijo daje spoznavati lepoto in skrivnosti vere ter nas vodi, da jih bolj ljubimo. Na podoben način moramo brez narejenosti živeti določeno, na videz posvetno spodobnost z globokim spoštovanjem — tudi navzven — do voditelja, ki nam preko svojih ust sporoča božjo voljo.

Pri vodenju je treba misliti na skupno dobro, potem pa upoštevati, da predpis — na duhovnem in na družbenem področju — le stežka ugaja vsem.

— Dež ni nikoli vsem povšeči, pravi ljudska modrost. Toda to, ne dvomi, ni pomanjkljivost zakona, temveč neupravičena upornost napuha ali sebičnosti nekaterih.

Red, avtoriteta, disciplina … — Poslušajo — če sploh poslušajo! — in se cinično nasmihajo, ko zatrjujejo — oni in one —, da branijo svojo svobodo.

To so isti, ki kasneje zahtevajo, naj spoštujemo ali naj se prilagodimo njihovim stranpotem; ne razumejo — kako neokusen ugovor! —, da njihovih navad ne sprejema — ne more sprejeti! — pristna svoboda drugih ljudi.

Tisti, ki vodijo duhovne naloge, se morajo zanimati za vse, kar je človeškega, da bi to pobožanstvili in povzdignili v nadnaravni red.

Če nečesa ni mogoče pobožanstviti, se ne varaj: ni človeško, ampak “živalsko”, ni lastno razumskim bitjem.

Oblast. — Ni v tem, da tisti zgoraj “vpije” na tistega spodaj in ta na tistega, ki je še nižje.

S takšnim pristopom — ki je karikatura oblasti — se poleg očitnega prekrška zoper ljubezen in človeško korektnost doseže samo to, da se oseba na vodilnem položaju oddalji od podrejenih, ker jim ne služi: kvečjemu jih izrablja!

Ne bodi eden izmed tistih, ki svoj lastni dom vodijo slabo, obenem pa se skušajo vmešavati v vodenje domov drugih ljudi.

Ampak … zares misliš, da vse veš, ker si bil postavljen na vodilni položaj?

— Dobro me poslušaj: dober voditelj “ve”, da se more, da se mora (!) učiti od drugih.

Svoboda posameznikove vesti: ne! — Koliko slabega je ljudstvom in osebam prinesla ta obžalovanja vredna napaka, ki dovoljuje delovati proti lastnemu notranjemu glasu.

Svoboda “vseh vesti”, da. Kar pomeni dolžnost slediti temu notranjemu povelju … Ah, toda potem, ko je človek prejel resno izobrazbo!

Voditi ne pomeni mrtvičiti.

Za tebe, ki zasedaš tisto vodilno mesto. Premišljuj: če se z najmočnejšimi in najučinkovitejšimi orodji ravna slabo, otopijo, se obrabijo in postanejo nekoristna.

Odločitve glede vodenja, ki jih na lahek način sprejme ena sama oseba, se vedno ali skoraj vedno rodijo pod vplivom enostranskega pogleda na probleme.

— Naj si še tako izobražen in nadarjen, moraš poslušati tiste, ki si s teboj delijo to nalogo vodenja.

Nikdar ne poslušaj anonimne ovadbe: to je pristop nizkotnih.

Načelo dobrega vodenja: človeški material je treba vzeti takšnega, kot je, in mu pomagati k izboljšanju, brez da bi ga kdajkoli prezirali.

Zdi se mi zelo dobro, da skušaš dnevno krepiti to globoko skrb za svoje podrejene, kajti občutek, da nekoga obdaja in varuje naklonjeno razumevanje nadrejenega, je lahko učinkovita pomoč, ki jo potrebujejo ljudje, katerim moraš služiti s svojim vodenjem.

Kako žalostno je videti nekatere na vodilnih položajih, ko z ostrimi trditvami sodijo in, brez da bi zadevo preučili, lahkotno govorijo o osebah in temah, ki jih ne poznajo, in … celo s “predsodki”, ki so sad nelojalnosti.

Če se avtoriteta sprevrže v diktatorski avtoritarizem in tak položaj obstane dalj časa, se izgubi zgodovinska nepretrganost, umrejo ali ostarijo vodilni ljudje, posamezniki brez izkušenj vodenja pridejo v obdobje zrelosti, neizkušena in razburjena mladina pa hoče prevzeti vajeti. Koliko slabega in koliko žalitev Boga — lastnih in tujih — se zgrne na tistega, ki se tako slabo poslužuje avtoritete!

Kadar je tisti, ki ukazuje, nezaupljiv in ima negativen pristop, zlahka zapade v tiranijo.

Prizadevaj si biti pravilno objektiven pri svojem vodstvenem delu. Izogibaj se tistemu nagnjenju ljudi, ki težijo k temu, da bi videli predvsem — in včasih samo — to, kar ni v redu, napake.

— Navdaj se z veseljem in bodi prepričan, da je Gospod vsem naklonil zmožnost, da postanejo sveti prav v boju proti lastnim pomanjkljivostim.

Željnost po novostih lahko pripelje do slabega vodenja.

— Potrebna so nova pravila, praviš … — Misliš, da bi se človeško telo izboljšalo z drugim živčnim ali žilnim sistemom?

Kako si nekateri prizadevajo ljudi spremeniti v maso! Edinost sprevržejo v brezoblično izenačenost, svobodo pa zadušijo.

Zdi se, da ne poznajo presunljive enotnosti človeškega telesa s tako božansko različnostjo udov, ki — vsak s svojo funkcijo — prispevajo k splošnemu zdravju.

— Bog ni hotel, da bi bili vsi enaki, niti da bi vsi na isti način hodili po eni sami poti.

Ljudi je treba naučiti delati — brez pretiravanja s pripravami, saj je tudi “delo” izobraževanje — ter vnaprej sprejemati neizogibne nepopolnosti. Najboljše je sovražnik dobrega.

Nikoli ne zaupaj samo v organizacijo.

Dobremu pastirju ni treba ustrahovati svojih ovac. Podobno obnašanje je značilno za slabe voditelje. Zato nikogar ne čudi, če nazadnje ostanejo sami in osovraženi.

Vodenje je pogosto v sposobnosti “potegniti” ljudi za seboj, s potrpežljivostjo in ljubeznijo.

Dobro vodenje se zna po potrebi prilagoditi, brez da bi popustilo v zahtevnosti.

“Dokler me ne silijo h grehu!” — Močna pripomba tistega ubogega bitja, od mogočnih sovražnikov skoraj izničenega v svojem osebnem življenju in v hrepenenju človeka in kristjana.

— Premišljuj in se uči: dokler te ne silijo h grehu!

Vsi državljani niso del redne vojske. Toda v času vojne sodelujejo vsi … Gospod pa je rekel: “Nisem prišel, da prinesem mir, ampak vojno.”

“Bil sem gverilski bojevnik,” piše, “hodil sem po gorah in streljal, kadar se mi je le tako zahotelo. Vendar sem se hotel javiti kot vojak, ker sem doumel, da v vojnah lažje zmagajo organizirane in disciplinirane vojske. Ubog osamljeni gverilec ne more zavzeti celega mesta niti osvojiti sveta. Obesil sem na klin svojo mušketo — tako zastarela se zdi! — in sedaj sem bolje oborožen. Obenem vem, da se ne morem več zlekniti na gori, pod senco drevesa, in sanjariti, da bom sam zmagal v vojni.”

— Blagoslovljena disciplina in blagoslovljena edinost naše matere, svete Cerkve!

Tolikim upornim katoličanom bi dejal, da se pregrešijo zoper svojo dolžnost tisti, ki se namesto, da bi se držali discipline in pokorščine zakoniti oblasti, sprevržejo v stranko; v neznatno frakcijo; v črve nesloge; v zaroto in govoričenje; v spodbujevalce neumnih osebnih prepirov; v tkalce zapletov, ki vodijo v krizo in ljubosumje.

Blag veter ni isto kot orkan. Prvemu se vsakdo lahko upira: to je otroška igra, parodija boja.

— Drobne nevšečnosti, pomanjkanje, stiskice … Rad si jih prenašal in živel si notranje veselje ob misli: sedaj zares delam za Boga, ker imamo križ! …

Toda, ubogi moj otrok. Pride orkan in se zamaješ, občutiš udarjanje, ki bi izruvalo stoletna drevesa. In to … znotraj in zunaj. Zaupaj! Ne bo moglo izruvati tvoje vere in tvoje ljubezni ali te odvrniti od tvoje poti …, če se ti ne oddaljiš od “glave”, če čutiš edinost.

S kakšno lahkoto ne izpolnjuješ načrta življenja ali opravljaš stvari slabše, kot če bi jih opustil! … — Se hočeš na tak način vedno bolj zaljubiti v svojo pot, da bi kasneje s to ljubeznijo okužil druge?

Ne želi si več kot le eno pravico: pravico, da izpolniš svojo dolžnost.

Je breme težko? — Ne, tisočkrat ne! Te obveznosti, ki si jih svobodno sprejel, so krila, ki te dvigajo iz nizkotnega blata strasti.

Mar ptice čutijo težo svojih kril? Odreži jih, položi jih na skledo tehtnice: težke so! Toda ali more ptica leteti, če ji jih iztrgajo? Potrebuje takšna krila; in ne opazi njihove teže, ker jo dvigajo nad raven ostalih bitij.

Tudi tvoja “krila” so težka! Toda brez njih bi padel v najnesnažnejšo mlakužo.

“Marija je vse to shranila v svojem srcu …” Kadar je zraven čista in iskrena ljubezen, tedaj disciplina ni v breme, četudi je težko, saj združuje z Ljubljenim.

Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
To poglavje v drugem jeziku