Taktika

Apostolska duša, med svojimi si kot kamen, ki je padel v jezero. — S svojim zgledom in besedo napravi prvi krog. Ta bo naredil naslednjega … in ta naslednjega … in naslednjega … In krogi bodo vse širši.

Zdaj razumeš veličino svojega poslanstva?

Kako si vsi na tem svetu želijo zapustiti svoje mesto! — Kaj bi se zgodilo, če bi vsaka kost, vsaka mišica na človeškem telesu skušala zasesti drugo mesto kot to, ki ji je namenjeno?

Ni drugega vzroka za slabo stanje na svetu. — Sin moj, vztrajaj na svojem mestu: Koliko boš tam lahko naredil za uresničenje Gospodovega kraljestva!

Voditelji! … Okrepi svojo voljo, da bo Bog iz tebe napravil voditelja. Ali ne vidiš, kako delujejo sovražne tajne družbe? Nikoli niso pridobivali množic. — V svojih brlogih vzgajajo nekaj hudičevih ljudi, ki razburjajo in hujskajo množice ter jih spravljajo ob pamet, da bi jih potegnili za sabo v prepad nereda … in v pekel. — Oni prinašajo seme prekletstva.

Če hočeš …, boš prinašal božjo besedo, tisoč in tisočkrat blagoslovljeno, ki ne more odpovedati. Če si velikodušen …, če se odzoveš s svojim osebnim posvečevanjem, boš dosegel tudi posvečenje drugih: Kristusovo kraljevanje: “omnes cum Petro ad Iesum per Mariam”.

Obstaja še večja norost od sejanja zlatega žita po zemlji, da zgnije? — Brez te velikodušne norosti ne bi bilo žetve.

Sin moj, kako kaj tvoja velikodušnost?

Sijati kot zvezda … hrepenenje po višini in sijaju nebes?

Bolje: skrivaj goreti kot bakla in vneti vse, česar se dotakneš. — To je tvoj apostolat. Zaradi tega si na zemlji.

Prava norost je služiti sovražniku kot zvočnik; če pa je ta sovražnik božji sovražnik, je to velik greh. — Zato ne bom na poklicnem področju nikoli hvalil znanosti tistega, ki se je poslužuje za napadanje Cerkve.

Dirjati, dirjati! … Delati, delati! … Vročično, noro delovanje … Čudovite materialne zgradbe …

Z duhovnega vidika so to le obarvane kulise: ponaredki, hiše iz kart … dirjati, delati! — In veliko ljudi teka naokoli: zdaj sem, zdaj tja.

Vsi ti pri svojem delu vidijo le sedanjost: vedno “so” le “v sedanjosti”. — Ti … pa moraš gledati na stvari z očmi večnosti in imeti pred očmi prihodnost ter preteklost …

Tišina. — Mir. — V tebi pa živahno notranje življenje. Brez dirjanja, brez nore potrebe po spreminjanju svojega položaja, prav z mesta, ki ti je namenjeno, boš kot močan duhovni generator dal mnogim svetlobo in energijo, … ne da bi pri tem sam izgubil svojo moč in svetlobo.

Ne imej sovražnikov. — Imej samo prijatelje: prijatelje … na desnici — če so ti storili ali hoteli storiti dobro — in … na levici — če so ti prizadeli ali poskušali prizadeti škodo.

Ne pripoveduj o rečeh “svojega” apostolata, razen če s tem koristiš bližnjemu.

Naj vaše življenje mine neopazno, kot je bilo neopaznih trideset let Jezusovega življenja.

Jožef iz Arimateje in Nikodem skrivaj obiščeta Jezusa ob običajnem času in v času njegove slave.

A takrat, ko so bili vsi ostali strahopetni, onadva pokažeta svojo hrabrost in pred oblastmi — “audacter” — pogumno izpričata svojo ljubezen do Kristusa. — Nauči se kaj iz tega.

Naj vas ne skrbi, če vas “poznajo” po vaših delih. — To je prijetni vonj po Kristusu. — Poleg tega, če vedno delate le Zanj, se veselite, ker se izpolnjujejo besede iz Svetega pisma: “Da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.”

“Non manifeste, sed quasi in occulto” — ne javno, ampak naskrivaj. Tako gre Jezus na šotorski praznik.

Tako bo šel po poti v Emavs s Kleopom in njegovim spremljevalcem. — Tako ga po vstajenju zagleda Marija Magdalena.

In tako se je, kot pravi sveti Janez, prikazal ob čudežnem ribolovu — “non tamen cognoverunt discipuli quia Iesus est” — učenci pa niso vedeli, da je Jezus.

Še bolj pa se je iz ljubezni do ljudi skril v hostiji.

Graditi veličastne stavbe? … Zidati razkošne palače? … Kar naj gradijo … Kar naj zidajo …

Duše! — Treba je oživljati duše … za vse te stavbe … za vse te palače!

Kako lepa domovanja pripravljajo za nas!

Kako sem se ti moral nasmejati in se obenem tudi zamisliti, ko si mi povedal to samoumevno stvar: jaz … žebelj vedno udarim po glavi.

Strinjam se: več dosežeš s prijateljskim dogovorom ali pogovorom na štiri oči, kot če bi imel javni govor — kakšno zbujanje pozornosti! — pred tisoči poslušalcev.

Toda kljub temu: ko je treba govoriti javno, govori.

Ločeno prizadevanje vsakega posameznika je neučinkovito. — Če vas druži Kristusova ljubezen, se boste čudili učinkovitosti.

Želiš biti mučenec. — Pokazal ti bom mučeništvo, ki ga lahko dosežeš: biti apostol ne da bi se tako imenoval, biti pravi misijonar — s poslanstvom

— in se ne imenovati misijonar, biti božji človek in izgledati kot sveten človek: ostati neopazen!

Daj no, reci mu, da je smešen! — Povej mu, da je prišel iz mode. Neverjetno, da še vedno obstajajo ljudje, ki so prepričani, da je kočija primerno prevozno sredstvo … — To velja za tiste, ki se vračajo k voltairjanstvu napudranih lasulj ali zastarelim liberalizmom 19. stoletja.

Kakšni pogovori! Kakšna nizkotnost in kakšen … gnus! — A moraš biti z njimi v isti pisarni, na univerzi, v operacijski sobi …, v svetu!

Če jih poprosiš, naj utihnejo, se smejejo. — Če se namrščiš, vztrajajo. — Če odideš, nadaljujejo.

Rešitev je takšna: najprej jih priporoči Bogu in stori kakšno dejanje zadoščevanja. Potem pa … odločno nastopi in uporabi “apostolat ostrega jezika”. — Ko se srečava, ti bom na uho povedal nekaj prikladnih besed.

Usmerimo na pravi tir “nepremišljenost” mladine, ki jo božja previdnost dopušča.

To poglavje v drugem jeziku