Še o notranjem življenju

Skrivnost. — Javna skrivnost: te svetovne krize so krize svetnikov.

— Bog želi imeti peščico “svojih” ljudi v vsaki človeški dejavnosti. — Nato … “pax Christi in regno Christi” — Kristusov mir v Kristusovem kraljestvu.

Tvoj križ. — Kot kristjan bi moral vedno nositi križ s seboj. Ga položiti na svojo delovno mizo. Ga poljubiti, preden greš počivat in ko se zbudiš, in ga poljubiti tudi takrat, ko se tvoje ubogo telo upre tvoji duši.

Pozabi na svoj strah, da bi Gospoda klical po imenu — Jezus — in mu povedal, da ga ljubiš.

Skušaj si zagotoviti vsak dan vsaj nekaj minut blagoslovljene samote, ki je tako zelo potrebna, da uspeva notranje življenje.

Napisal si mi: “Preprostost je sol popolnosti. In ravno to mi manjka. Želim jo doseči z Njegovo in vašo pomočjo.”

— Ne boš ostal ne brez Njegove ne brez moje pomoči. — Uporabi sredstva.

Človeško življenje na zemlji je boj, je že pred stoletji trdil Job.

— Kljub temu pa še vedno obstajajo lenuhi, ki tega ne vedo.

Ta nadnaravni način ukrepanja je prava vojaška taktika. — V vsakodnevnih bojih tvojega notranjega življenja se bojuješ na položajih, ki so daleč stran od utrjenih zidov tvoje trdnjave.

Že tukaj mora sovražnik naleteti na tvoje majhne odpovedi, redno molitev, tvoje vsakodnevno delo, tvoj življenjski načrt. Le težko se bo prebil do utrdbenih stolpov tvojega gradu, ki so povsem nezaščiteni pred napadi. — In če mu uspe, bo že izčrpan.

Tole si napisal in jaz bom prepisal: “Moja radost in moj mir. Nikoli se ne bom mogel zares veseliti, če ne bom imel miru. Kaj je mir? Mir je zelo povezan z vojno. Mir je posledica zmage. Mir zahteva od mene stalno bojevanje. Brez boja ne bom našel miru.”

Poglej, kako usmiljeno je srce božje pravičnosti! — Sodbe ljudi kaznujejo tistega, ki prizna svojo krivdo; po božji sodbi je temu oproščeno.

Blagoslovljen bodi sveti zakrament pokore!

“Induimini Dominum Iesum Christum,” — oblecite si Gospoda Jezusa Kristusa, je rekel sveti Pavel Rimljanom. — V zakramentu pokore si ti in jaz oblečeva Jezusa Kristusa in njegove zasluge.

Vojna! — Praviš, da ima vojna duhovni cilj, ki ga svet ne vidi: za nas je bila vojna …

— Vojna je največja ovira lahki poti. — Vendar jo bomo morali na koncu ljubiti, tako kot redovnik ljubi svojo pokoro.

Moč tvojega imena, Gospod! — Na začetku svojega pisma sem kot ponavadi napisal: “Jezus te obvaruj.”

— V odgovor pa sem dobil: “Tisti ‘Jezus te obvaruj!’ iz vašega pisma me je že rešil pred nesrečo. Naj obvaruje še vse ostale.”

“Ker mi Gospod pomaga z zanj običajno širokosrčnostjo, mu bom skušal povrniti z izboljšanjem svojih navad,” si mi rekel. — In nisem imel kaj dodati.

Napisal sem ti in ti rekel: “Nate se opiram, povej, kaj naj storiva …!” — Kaj drugega neki, kot da se opreva Nanj!

Misijonar. — Sanjaš o tem, da bi bil misijonar. Goreč si kot Ksaverij in za Kristusa hočeš osvojiti cesarstvo. — Japonsko, Kitajsko, Indijo, Rusijo … hladne dežele evropskega severa ali Ameriko ali Afriko ali Avstralijo?

— Še bolj razpihaj te plamene v svojem srcu, to lakoto po dušah. A ne pozabi, da si v “poslušnosti” še večji misijonar. Prostorsko oddaljen od področij apostolata, delaš “tukaj” in “tam”. Mar ne čutiš — tako kot Ksaverij! — da je tvoja roka utrujena, ker si krstil že toliko ljudi?

Praviš mi, da hočeš. — Dobro, je tvoja želja tako močna kot želja skopuha, ki ljubi svoje zlato, matere, ki ljubi svojega otroka, povzpetnika, ki obožuje čast, ali želja ubogega uživača, ki ljubi svoje užitke?

— Ne? — Potem ni res, da hočeš.

Koliko svojih prizadevanj vložijo ljudje v zemeljske reči! Slepilo o časti, sla po bogastvu, obljube telesnih užitkov. — Moški in ženske, bogati in revni, starejši in zreli ljudje ter mladi in celo otroci: vsi enako.

— Ko se bova ti in jaz z enako prizadevnostjo lotila potreb tvoje duše, bo najina vera živa in dejavna. In prav nobenih ovir ne bo, ki bi jih ne mogla premagati v najinem apostolskem delu.

Zate, ki si športnik, še posebej velja, kar je rekel apostol: “Nescitis quod ii qui in stadio currunt omnes quidem currunt, sed unus accipit bravium? Sic currite ut comprehendatis.” — Ali ne veste, da tisti, ki v tekališču tekajo, sicer vsi tečejo, pa le eden dobi nagrado? Tako tecite, da jo dosežete.

Zberi se. — Išči Boga v sebi in mu prisluhni.

Neguj te plemenite misli, te svete želje, ki klijejo … — Ena iskra lahko zaneti grmado.

Duša apostolska, kaj ti to nič ne pomeni: zaupno prijateljevanje z Jezusom, dolgoletno življenje v Njegovi bližini?

Res je, da naš tabernakelj vedno imenujem Betanija … — Spoprijatelji se z Učiteljevimi prijatelji: Lazarjem, Marto, Marijo. — In potem me ne boš spraševal več, zakaj naš tabernakelj imenujem Betanija.

Veš, da obstajajo “evangeljski sveti”. Živeti po njih je rahločutnost ljubezni. — Pravijo, da je to pot redkih. — Včasih mislim, da bi bila lahko pot mnogih.

“Quia hic homo coepit aedificare et non potuit consummare!” — Začel je zidati, pa ni mogel dovršiti.

Žalostna pripomba. Moraš si prizadevati, da je zate ne bodo uporabili, kajti premoreš vsa sredstva, da dokončaš stavbo svojega posvečenja: božjo milost in svojo voljo.

Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
To poglavje v drugem jeziku