Značaj

Naj tvoje življenje ne bo neplodno. — Bodi koristen. — Pusti sledi za sabo. — Razsvetljuj z lučjo svoje vere in ljubezni.

S svojim apostolskim življenjem briši lepljive in umazane sledove, ki so jih za seboj pustili nečisti sejalci sovraštva. — In vžgi vse zemeljske poti s Kristusovim ognjem, ki ga nosiš v srcu.

Naj bodo tvoja dejanja in besede takšne, da bodo vsi, ko te bodo videli ali slišali, rekli: ta prebira življenje Jezusa Kristusa.

Resnost. — Pusti nenaravno pretiravanje in otroško prilizovanje. Naj bo tvoje ravnanje odraz miru in zbranosti tvojega duha.

Ne reci: “Sem pač takšen … tak je moj značaj.” To je v resnici znak šibkosti tvojega značaja.

Bodi mož — “esto vir”.

Navadi se reči ne.

Obrni hrbet zlobnežu, ko ti prišepetava na uho: “Zakaj bi si oteževal življenje?”

Ne bodi omejenega duha. — Odpri svoje srce, da bo postalo vesoljno, “katoliško”.

Ne prhutaj kot kokoš, ko se lahko kot orel dvigneš v višave.

Vedrost. — Zakaj bi se razburjal, če s svojo jezo žališ Boga, nadleguješ bližnjega, se sam vznejevoljiš … in moraš na koncu še pomiriti svojo jezo?

To, kar si rekel, povej z drugačnim tonom in brez jeze, pa bodo tvoje trditve dobile večjo moč, predvsem pa z njimi ne boš žalil Boga.

Ne grajaj, dokler še čutiš jezo zaradi storjene napake. — Počakaj do naslednjega dne ali še dlje. — Potem pa po premisleku mirno le izrazi svojo grajo. — Z eno samo ljubeznivo besedo boš dosegel več kot po treh urah prerekanja. — Umeri svoj značaj.

Volja. — Energija. — Zgled. — Stori, kar je treba storiti … brez omahovanja … brez ozirov …

Brez tega tudi Cisneros ne bi bil Cisneros in ne Teresa de Ahumada sveta Terezija … pa tudi Iñigo de Loyola ne sveti Ignacij …

Bog in drznost! — “Regnare Christum volumus!”

Zrasti pred ovirami. — In ne boš ostal brez Gospodove milosti: “inter medium montium pertransibunt aquae!” — utrl si boš pot skozi gorovja!

Kaj zato, če boš moral za nekaj časa prekiniti svojo dejavnost, saj boš potem kot stisnjena vzmet prišel veliko dlje, kot si kdaj mogel sanjati.

Odženi te nepotrebne misli, ki ti, če drugega ne, kradejo čas.

Ne izgubljaj svoje moči in časa, ki sta od Boga, z metanjem kamenja na pse, ki ob poti lajajo nate. Prezri jih.

Svojega dela ne odlagaj na jutri.

Da bi postal del množice? Ti … eden izmed mnogih!? Rojen si za vodjo! Med nami ni prostora za omahljivce. Ponižaj se in Kristus te bo ponovno vžgal z ognjem Ljubezni.

Ne zapadi v bolezen značaja, katere znaki so neodločnost, lahkotnost v besedah in dejanjih, nepremišljenost … z eno besedo, lahkomiselnost.

In nikar ne pozabi, da bo ta lahkomiselnost, zaradi katere lahko tvoji vsakodnevni načrti postanejo tako prazni (“tako polni izpraznjenosti”), če se ne odzoveš pravočasno — ne jutri, takoj zdaj! —, spremenila tvoje življenje v življenje nekoristne in mrtve lutke.

Ker si strahopeten, ostajaš nečimrn, nepremišljen, lahkomiseln. Kaj drugega kot strahopetnost je to, da se nočeš soočiti s samim sabo?

Volja … je zelo pomembna lastnost. Ne omalovažuj majhnih reči, kajti z nenehnim odpovedovanjem samemu sebi in tem rečem — ki nikoli niso nepomembne in ne brez teže — boš postal močnejši, z božjo milostjo boš okrepil svojo voljo in najprej postal sam svoj gospod … in potem vodnik, vodja, voditelj! … ki bo ohrabril, potisnil, pritegnil s svojim zgledom, s svojo besedo, s svojim védenjem, s svojim zanosom.

Zadeneš ob značaj tega ali onega … Temu se je nemogoče izogniti, saj nisi zlatnik, ki bi ugajal vsem.

Poleg tega pa, kako bi brez teh trenj v odnosih z bližnjimi izgubil ostre in izstopajoče bodice — nepopolnosti, slabosti — svojega duha in prevzel urejene, gladke in zaokrožene oblike ljubezni, popolnosti?

Če bi imeli ti sam in tisti, ki živijo s tabo, mehak in posladkan značaj, se ne bi mogel posvetiti.

Izgovori. — Nikoli jih ne bo zmanjkalo, če se želiš izogniti svoji dolžnosti. Koliko osmišljenih nesmislov!

Ne izgubljaj časa s premišljevanjem o njih.

— Zavrzi jih in stori svojo dolžnost.

Bodi trden. — Bodi možat. — Bodi človek.

— In potem … bodi angel.

Kaj … ne moreš narediti več!? — Morda pa je tako, da ne moreš narediti manj.

Želiš si: vedeti … voditi … biti pogumen.

Prav. Dobro. — Toda … naj bo za Kristusa, iz Ljubezni.

Ne prerekajte se. — Prepir navadno ne prinese svetlobe, ker jo zatemni strast.

Zakon je svet zakrament. — Ko pride čas, da ga prejmeš, naj ti tvoj duhovni voditelj ali spovednik svetuje branje kakšne koristne knjige. — Tako boš bolje pripravljen vredno nositi težo družinskega življenja.

Se smeješ, ker ti pravim, da si “poklican za zakon”? — Tako je, res si poklican.

Priporoči se svetemu Rafaelu, da te bo, kot

Tobija, neomadeževanega pripeljal do konca poti.

Zakon je za čete Kristusove vojske, in ne za Kristusove vojskovodje. — Medtem ko je hrana potreba vsakega človeka, je porajanje potrebno za nadaljevanje vrste; posamezniki se temu lahko odpovedo.

Hrepenenje po otrocih? … Otroke, številne otroke bomo pustili za seboj, poleg tega pa tudi neizbrisljivo svetlo sled, če žrtvujemo sebičnost mesa.

Omejene in borne sreče samoljubneža, ki se zapira v svoj slonokoščeni stolp, v svoj oklep … v tem svetu ni težko doseči. — A sreča samoljubneža ni trajna.

Boš zaradi te izkrivljene slike nebes izgubil neskončno Srečo Slave?

Preračunljiv si. — Ne reci mi, da si mlad. Mladost da vse, kar lahko da: da samo sebe brez vseh omejitev.

Sebičnež. — Ti zmeraj “po svoje”. — Videti je, da nisi sposoben občutiti Kristusovega bratstva: v drugih ne vidiš bratov, temveč tekmece.

Čutim, da boš globoko padel. — In ko boš na dnu, boš od drugih pričakoval ljubezen, ki jim jo ti danes odrekaš.

Nikoli ne boš vodja, če množico vidiš le kot odskočno desko za vzpon. — Vodja boš, če si želiš, da bi rešil vse duše.

Ne moreš živeti tako, da obrneš množici hrbet: moraš hrepeneti po tem, da bi jo osrečil.

Nikoli nočeš pogledati resnici v oči. — Včasih zaradi vljudnosti. Enkrat — največkrat — zaradi tega, ker nočeš trpeti, drugič spet, ker nočeš prizadeti. In vedno zaradi strahopetnosti.

Če se bojiš iti do konca, ne boš nikoli razsoden človek.

Ne boj se resnice, četudi bi zaradi nje moral umreti.

Ni mi všeč pretirano olepševanje: strahopetnosti pravite previdnost. — In zaradi te vaše “previdnosti” božji sovražniki kljub vsej svoji puhloglavosti veljajo za modrece in zasedajo mesta, ki jih ne bi smeli nikdar zasesti.

To slabo stanje ni nepopravljivo. — Znak šibkosti našega značaja je, če dopustimo, da se nadaljuje kot nekaj brezupnega in neodpravljivega.

Ne izmikaj se dolžnosti. — Izpolni jo brez odlašanja, čeprav se ji drugi izogibajo.

Pravijo, da znaš govoriti. Toda — po božji previdnosti, si mi dejal — z vso poplavo besed ne boš od mene dosegel, da bi opravičil to, kar je neopravičljivo.

Je res — ne verjamem, ne verjamem — da na zemlji ne živijo ljudje, temveč trebuhi?

“Prosite, da se ne bom nikoli ustavljal pri tem, kar je najlažje.” — Sem že prosil. Zdaj se moraš le še potruditi, da boš izpolnil ta čudoviti sklep.

Vera. Veselje. Optimizem. — Toda ne neumnost, da bi zapiral oči pred resničnostjo.

Kako naduto živiš, če so tvoje življenje le prazne neumnosti in če postaneš nekdo, ki se vzpenja in vzpenja le zato, ker je njegova “teža” majhna in nima ničesar, niti v glavi niti v srcu!

Zakaj tolikšna spremenljivost značaja? Kdaj boš svojo voljo na kaj osredotočil? — Opusti svoje navdušenje nad polaganjem vedno novih temeljev in raje postavi prvi kamen za svoj edini načrt.

Ne bodi mi tako … občutljiv. — Vsaka stvar te užali. — Treba je zelo paziti na besede, če se hoče kdo s teboj pogovoriti o najbolj nepomembni zadevi.

Ne bodi užaljen, če ti rečem, da si … neznosen. — Dokler se ne boš poboljšal, ne bo od tebe nobene koristi.

Prijazno se opraviči, kot zahtevata krščanska ljubezen in omika. — Potem pa navzgor! S sveto brezobzirnostjo, brez postanka do vrha, dokler povsem ne opraviš svoje dolžnosti.

Zakaj te motijo podtikanja, ki jih širijo o tebi? — Huje bi bilo, če bi te Bog zapustil. — Vztrajaj v dobrem in skomigni z rameni.

Se ti ne zdi, da je enakost, tako kot jo nekateri razumejo, le drugo ime za krivico?

Pretiravanje in postavljanje ti ne pristojita: vidi se, da sta narejena. — Skušaj se ju znebiti vsaj pred svojim Bogom, svojim duhovnim vodjem, svojimi brati. Takoj bo med tabo in njimi ena ovira manj.

Tvoj značaj je nestanoviten: prav v vse vtakneš svoj nos! Biti hočeš sol za prav vsako jed … In — ne jezi se, ker bom rekel kar naravnost — nisi ravno najboljša sol, saj se ne moreš kot sol raztopiti in postati neopazen.

Manjka ti duh požrtvovalnosti. Preveč je v tebi duha radovednosti in razkazovanja.

Molči. — Ne bodi otročji, izkrivljena podoba otroka, razvajen otrok, ta, ki prenaša novice in povzroča razprtije, opravljivec. — S svojimi zgodbami in čenčami si napravil ljubezen mlačno: opravil si najslabše delo in … če si slučajno — zlobni jezik — omajal trdne zidove vztrajnosti drugih, tvoja vztrajnost ni več božja milost, ker je izdajalsko sovražnikovo orodje.

Radoveden si in zvedav, vohljaš in ogleduješ: ali te ni sram, da si celo v svojih slabostih tako malo moža? — Bodi mož: radovednost do drugih naj nadomesti želja po resničnem spoznanju samega sebe.

Tvoj premočrten in preprost moški duh se počuti ujetega, ko postane del obrekovanj in govoric, ki si jih ni moč pojasniti in v katere se nikoli ni hotel zapletati. — Prenesi ponižanje, ki ga pomeni takšno brušenje jezikov, in se skušaj iz te izkušnje naučiti obzirnosti.

Zakaj v obsojanju drugih dodajaš svoji kritiki grenkobo lastnih porazov?

S tem kritičnim duhom — verjamem, da ni godrnjanje — ne smeš vznemirjati vašega apostolata in ne svojih bratov. — Ta kritični duh je za vaše duhovno poslanstvo — ali mi oprostiš, če povem kar naravnost? — velika ovira. Kajti medtem ko brez opravičenih razlogov — ti priznam, kljub najplemenitejšim namenom — ocenjuješ delo drugih, sam ne storiš nič koristnega in s svojim zgledom nedejavnosti zaustavljaš uspešno delovanje vseh.

“Torej,” vprašaš nemirno, “ta kritični duh, ki je kot bistvo mojega značaja? …”

Glej. — Pomiril te bom. Vzemi pero in kos papirja: preprosto in z zaupanjem — in, seveda, na kratko — napiši stvari, ki te mučijo, predaj papir svojemu predstojniku in ne misli več nanj. — Ta, ki je vodja — ima posebno milost zaradi svojega položaja — bo shranil sporočilo … ali pa ga vrgel v smeti. — Ker tvoj kritični duh ni zlonameren in se ga poslužuješ le z najvišjimi nameni, je za tebe tako ali tako vseeno.

Popustiti? — To je beseda, ki jo je mogoče najti — treba je popustiti! — le v besednjaku tistih, ki se jim ne ljubi boriti — lenuhov, sleparjev ali strahopetcev —, kajti že vnaprej se čutijo premagane.

Človek božji, ne bodi no tako naiven (četudi si pravi otrok ali pa si tak pred Bogom) in ne spravljaj mi svojih bratov pred tujimi ljudmi v smešen položaj.