Ali ni čudno, da mnogi kristjani, ki so umirjeni, celo slovesni v družabnem življenju (kjer se jim ne mudi), v svojem malo razgibanem poklicnem življenju, pri mizi, pri počitku (kjer se jim tudi ne mudi), nenadoma začutijo, da se jim zelo mudi in pritiskajo tudi na duhovnika v želji po skrajšanju, po pospešitvi časa, ki je posvečen oltarni daritvi?