Bodi stvaren. — Naj tvoji sklepi ne bodo kot ognjemet, ki se zablešči za hip, od njega pa kot grenka resničnost ostane le črna in neuporabna kratka palica, ki se s prezirom zavrže.

Tako mlad si! — Zdiš se mi kot barka, ki se je ravno podala na svojo pot. — Ta majhna sedanja stranpot bo, če je ne popraviš, povzročila, da na koncu ne boš prispel v pristanišče.

Delaj malo sklepov. — Delaj konkretne sklepe. — In jih izpolni z božjo pomočjo.

Rekel si mi in molče sem te poslušal: “Da, svetnik hočem postati.” Čeprav se mi ta trditev, ki je tako nedoločna in posplošena, navadno zdi neumnost.

“Jutri!” — včasih je previdnost, večkrat pa prislov premaganih.

Napravi ta trden in odločen sklep: ko te hvalijo in častijo, se spomni tega, zaradi česar ti je nerodno in zardevaš.

To pripada tebi; hvala in čast sta od Boga.

Prav ravnaj “zdaj”, pozabi na “včeraj”, ki je že minil, in ne skrbi za “jutri”, za katerega ne veš, če ga boš sploh dočakal.

Zdaj! Zdaj se ponovno vrni k svojemu plemenitemu življenju. — Ne pusti se prevarati: “zdaj” ni prezgodaj ... pa tudi ne prepozno.

Hočeš, da ti iskreno povem, kar mislim o “tvoji poti”? — To, glej: če se odzoveš klicu, boš delal za Kristusa kot malokdo. In klicu se boš odzval, če si človek molitve: željan žrtev boš prevzel najtežja dela ...

In boš srečen tukaj in še bolj srečen potem, v Življenju.

Ta rana boli. — A se obenem tudi že celi: bodi dosleden v svojih sklepih. In kmalu bo bolečina prerasla v radostni mir.

Si kot vreča peska. — Sam ne narediš ničesar. In zato ni čudno, da že čutiš prve znake mlačnosti. — Stori kaj.