172 |
 |
Če se ne mrtvičiš, ne boš nikoli postal človek molitve.
|
173 |
 |
Primerne besede, šala, ki ni prišla iz tvojih ust; prijazen nasmeh temu, ki te moti; tišina pred krivično obsodbo; dobrohoten pogovor z nadležneži in vsiljivci; vsakodnevno razumevanje za zoprne in nadležne podrobnosti ljudi, s katerimi živiš ... Vztrajnost v vsem tem je pristna notranja odpoved.
|
174 |
 |
Ne reci: ta človek me utruja. — Misli si: ta človek me posvečuje.
|
175 |
 |
Noben ideal se ne uresniči brez žrtve. — Odpovej se sebi. — Kako lepo je biti žrtev!
|
176 |
 |
Kolikokrat si prizadevaš, da bi v nečem služil Bogu ... potem pa se moraš v svoji bedi zadovoljiti s tem, da mu ponudiš le svojo nemoč, izraz nezmožnosti ob izpolnjevanju tako lahkega cilja.
|
177 |
 |
Ne zapravi nobene priložnosti, da se odpoveš lastni sodbi. — Težko je, ... a je prijetno božjim očem!
|
178 |
 |
Ko zagledaš preprost lesen križ, ki je sam, zaničevanja vreden, brez vrednosti ... in brez križanega, ne pozabi, da je ta križ tvoj križ: vsakodnevni, skriti križ, brez sijaja, brez tolažbe, ... ki še čaka na svojega križanega. In ta križani moraš biti ti.
|
179 |
 |
Išči mrtvičenja, ki ne mrtvičijo drugih.
|
180 |
 |
Kjer ni mrtvičenja, ni kreposti.
|
181 |
 |
Notranje mrtvičenje. — Ne verjamem v tvoje notranje mrtvičenje, če vidim, da zaničuješ in ne izvajaš mrtvičenja čutov.
|
182 |
 |
Izpijmo kelih trpljenja tega bednega sedanjega življenja do poslednje kaplje. — Kaj pomeni trpeti deset, dvajset, petdeset let, ... če so potem nebesa za zmeraj, za zmeraj?
— In predvsem — bolje od že navedenega razloga, “propter retributionem” —, kaj pomeni trpeti, če trpimo zato, da tolažimo, da ugajamo našemu Gospodu Bogu, v duhu zadoščevanja, združeni z Njim na križu, skratka, če trpimo iz ljubezni? ...
|
183 |
 |
Oči! Skozi njih vstopijo v dušo mnoge slabe reči. — Koliko je izkušenj, ki so podobne Davidovi! ... — Če varujete pogled, je tudi vaše srce na varnem.
|
184 |
 |
Zakaj moraš gledati, če “ves svoj svet” nosiš v sebi?
|
185 |
 |
Svet občuduje le javno oznanjeno žrtev, ker ne pozna vrednosti skrite in tihe žrtve.
|
186 |
 |
Treba se je povsem predati, treba se je povsem odpovedati sebi: žrtev mora zgoreti v ognju.
|
187 |
 |
Protislovje: zato, da bi Živeli, je treba umreti.
|
188 |
 |
Poglej, srce je izdajalec. — Hrani ga za sedmimi zapahi.
|
189 |
 |
Vse, kar te ne vodi k Bogu, je ovira. To izpuli in vrzi daleč stran.
|
190 |
 |
Nekemu človeku, katerega neposredni predstojnik je bil jezljiv in vulgaren, je Gospod naročil, naj govori: Hvala, dragi Bog, za ta zares božji zaklad, kajti kdaj bom našel drugega, ki mi bo vsako mojo prijaznost vračal z brcami?
|
191 |
 |
Premaguj se vsak dan od prvega trenutka dalje. Vstani vedno ob točno določeni uri in niti minute ne zapravi z lenarjenjem.
Če se z božjo pomočjo premagaš, boš veliko pridobil za ostanek dneva.
Jemlje pogum, če se čutiš premaganega že ob prvem spopadu!
|
192 |
 |
Vedno si premagan. — Vzemi si vsakič za cilj odrešenje kakšne določene duše ali njeno posvečenje ali poklicanost k apostolatu ... — Potem sem prepričan v tvojo zmago.
|
193 |
 |
Ne bodi mlahav, mehak. — Čas je že, da zavržeš to nenavadno usmiljenje, ki ga čutiš do samega sebe.
|
194 |
 |
Povedal ti bom, kateri so človeški zakladi na zemlji, da jih ne boš spregledal: lakota, žeja, vročina, mraz, bolečina, sramota, revščina, samota, izdaja, obrekovanje, ječa ...
|
195 |
 |
Prav je imel ta, ki je rekel, da sta telo in duša sovražnika, ki se ne moreta ločiti in dva prijatelja, ki se sploh ne prenašata.
|
196 |
 |
Telesu je treba dati malo manj, kot potrebuje. Sicer postane izdajalec.
|
197 |
 |
Če so bili priča tvojim slabostim in bedi, zakaj ne bi bili tudi priča tvoji pokori?
|
198 |
 |
Okusni sadovi duše, ki se zna odpovedati, so razumevanje in popustljivost do šibkosti drugih ter nepopustljivost do samega sebe.
|
199 |
 |
Če pšenično zrno ne umre, ostane nerodovitno. — Mar nočeš biti pšenično zrno, umreti v mrtvičenju, potem pa zrasti v lepo razvejano klasje?
— Naj Jezus blagoslovi tvoje pšenično polje!
|
200 |
 |
Ne premaguješ samega sebe, ne mrtvičiš se, ker si napuhnjen. — Živiš spokorno? Ne pozabi, da je napuh združljiv s pokoro ... — Nadalje: tvoja žalost ob padcu, ob pomanjkanju velikodušnosti, je to pravo trpljenje ali zgolj odraz jeze, ker vidiš, kako majhen in nemočen si? — Kako daleč si od Jezusa, če nisi ponižen, ... pa čeprav zaradi tvojega bičanja vsak dan poganjajo novi cvetovi!
|
201 |
 |
Kakšen okus po žolču in kisu, po pepelu in grenkobi! Kako razsušeno, razpokano in gobasto nebo! — Ta fiziološki občutek se ne zdi nič v primerjavi z drugimi grenkobami tvoje duše.
— Od tebe “zahtevajo več” in ti ne veš, kako bi to dal. — Bodi ponižen! Bi ostal ta grenak neprijeten priokus v tvojem telesu, v tvojem duhu, če bi storil vse, kar lahko?
|
202 |
 |
Praviš, da se boš po svoji volji kaznoval zaradi svoje šibkosti in pomanjkanja velikodušnosti?
— Dobro. A naj bo ta pokora obzirna, kot bi bila naložena sovražniku, ki je obenem tudi tvoj brat.
|
203 |
 |
Veselje ubogih ljudi, pa čeprav izhaja iz nadnaravnega, vedno pusti grenak priokus. — Kaj pa si mislil? — Tukaj spodaj je trpljenje sol našega življenja.
|
204 |
 |
Koliko teh, ki bi se pustili križati vpričo osuplih tisočih pogledov gledalcev, ne zna krščansko pretrpeti zbadanja vsakodnevnega življenja!
— Premisli torej, kaj je bolj junaško.
|
205 |
 |
Prebirala sva — ti in jaz — junaško vsakdanje življenje nekega božjega moža. — Spremljala sva njegove mesece in leta trajajoče boje (kakšno “knjigovodstvo” pomeni to njegovo posebno spraševanje vesti!) ob zajtrku: danes je zmagal, jutri je bil premagan ... Zapisoval je: “Danes nisem jedel masla ... danes sem jedel maslo!”
Želim si, da bi tudi midva — ti in jaz — doživela najino ... masleno “tragedijo”.
|
206 |
 |
Junaški trenutek. — Čas je, da vstaneš. Brez oklevanja: nadnaravna misel in ... pokonci!
— Junaški trenutek: to je mrtvičenje, ki krepi tvojo voljo in ne slabi narave.
|
207 |
 |
Bodi hvaležen za sveti prezir, ki ga čutiš do samega sebe, kot da je posebna milost.
|