Če se ne mrtvičiš, ne boš nikoli postal človek molitve.

Primerne besede, šala, ki ni prišla iz tvojih ust; prijazen nasmeh temu, ki te moti; tišina pred krivično obsodbo; dobrohoten pogovor z nadležneži in vsiljivci; vsakodnevno razumevanje za zoprne in nadležne podrobnosti ljudi, s katerimi živiš ... Vztrajnost v vsem tem je pristna notranja odpoved.

Ne reci: ta človek me utruja. — Misli si: ta človek me posvečuje.

Noben ideal se ne uresniči brez žrtve. — Odpovej se sebi. — Kako lepo je biti žrtev!

Kolikokrat si prizadevaš, da bi v nečem služil Bogu ... potem pa se moraš v svoji bedi zadovoljiti s tem, da mu ponudiš le svojo nemoč, izraz nezmožnosti ob izpolnjevanju tako lahkega cilja.

Ne zapravi nobene priložnosti, da se odpoveš lastni sodbi. — Težko je, ... a je prijetno božjim očem!

Ko zagledaš preprost lesen križ, ki je sam, zaničevanja vreden, brez vrednosti ... in brez križanega, ne pozabi, da je ta križ tvoj križ: vsakodnevni, skriti križ, brez sijaja, brez tolažbe, ... ki še čaka na svojega križanega. In ta križani moraš biti ti.

Išči mrtvičenja, ki ne mrtvičijo drugih.

Kjer ni mrtvičenja, ni kreposti.

Notranje mrtvičenje. — Ne verjamem v tvoje notranje mrtvičenje, če vidim, da zaničuješ in ne izvajaš mrtvičenja čutov.

Izpijmo kelih trpljenja tega bednega sedanjega življenja do poslednje kaplje. — Kaj pomeni trpeti deset, dvajset, petdeset let, ... če so potem nebesa za zmeraj, za zmeraj?

— In predvsem — bolje od že navedenega razloga, “propter retributionem” —, kaj pomeni trpeti, če trpimo zato, da tolažimo, da ugajamo našemu Gospodu Bogu, v duhu zadoščevanja, združeni z Njim na križu, skratka, če trpimo iz ljubezni? ...

Oči! Skozi njih vstopijo v dušo mnoge slabe reči. — Koliko je izkušenj, ki so podobne Davidovi! ... — Če varujete pogled, je tudi vaše srce na varnem.

Zakaj moraš gledati, če “ves svoj svet” nosiš v sebi?

Svet občuduje le javno oznanjeno žrtev, ker ne pozna vrednosti skrite in tihe žrtve.

Treba se je povsem predati, treba se je povsem odpovedati sebi: žrtev mora zgoreti v ognju.

Protislovje: zato, da bi Živeli, je treba umreti.

Poglej, srce je izdajalec. — Hrani ga za sedmimi zapahi.

Vse, kar te ne vodi k Bogu, je ovira. To izpuli in vrzi daleč stran.

Nekemu človeku, katerega neposredni predstojnik je bil jezljiv in vulgaren, je Gospod naročil, naj govori: Hvala, dragi Bog, za ta zares božji zaklad, kajti kdaj bom našel drugega, ki mi bo vsako mojo prijaznost vračal z brcami?

Premaguj se vsak dan od prvega trenutka dalje. Vstani vedno ob točno določeni uri in niti minute ne zapravi z lenarjenjem.

Če se z božjo pomočjo premagaš, boš veliko pridobil za ostanek dneva.

Jemlje pogum, če se čutiš premaganega že ob prvem spopadu!

Vedno si premagan. — Vzemi si vsakič za cilj odrešenje kakšne določene duše ali njeno posvečenje ali poklicanost k apostolatu ... — Potem sem prepričan v tvojo zmago.

Ne bodi mlahav, mehak. — Čas je že, da zavržeš to nenavadno usmiljenje, ki ga čutiš do samega sebe.

Povedal ti bom, kateri so človeški zakladi na zemlji, da jih ne boš spregledal: lakota, žeja, vročina, mraz, bolečina, sramota, revščina, samota, izdaja, obrekovanje, ječa ...

Prav je imel ta, ki je rekel, da sta telo in duša sovražnika, ki se ne moreta ločiti in dva prijatelja, ki se sploh ne prenašata.

Telesu je treba dati malo manj, kot potrebuje. Sicer postane izdajalec.

Če so bili priča tvojim slabostim in bedi, zakaj ne bi bili tudi priča tvoji pokori?

Okusni sadovi duše, ki se zna odpovedati, so razumevanje in popustljivost do šibkosti drugih ter nepopustljivost do samega sebe.

Če pšenično zrno ne umre, ostane nerodovitno. — Mar nočeš biti pšenično zrno, umreti v mrtvičenju, potem pa zrasti v lepo razvejano klasje?

— Naj Jezus blagoslovi tvoje pšenično polje!

Ne premaguješ samega sebe, ne mrtvičiš se, ker si napuhnjen. — Živiš spokorno? Ne pozabi, da je napuh združljiv s pokoro ... — Nadalje: tvoja žalost ob padcu, ob pomanjkanju velikodušnosti, je to pravo trpljenje ali zgolj odraz jeze, ker vidiš, kako majhen in nemočen si? — Kako daleč si od Jezusa, če nisi ponižen, ... pa čeprav zaradi tvojega bičanja vsak dan poganjajo novi cvetovi!

Kakšen okus po žolču in kisu, po pepelu in grenkobi! Kako razsušeno, razpokano in gobasto nebo! — Ta fiziološki občutek se ne zdi nič v primerjavi z drugimi grenkobami tvoje duše.

— Od tebe “zahtevajo več” in ti ne veš, kako bi to dal. — Bodi ponižen! Bi ostal ta grenak neprijeten priokus v tvojem telesu, v tvojem duhu, če bi storil vse, kar lahko?

Praviš, da se boš po svoji volji kaznoval zaradi svoje šibkosti in pomanjkanja velikodušnosti?

— Dobro. A naj bo ta pokora obzirna, kot bi bila naložena sovražniku, ki je obenem tudi tvoj brat.

Veselje ubogih ljudi, pa čeprav izhaja iz nadnaravnega, vedno pusti grenak priokus. — Kaj pa si mislil? — Tukaj spodaj je trpljenje sol našega življenja.

Koliko teh, ki bi se pustili križati vpričo osuplih tisočih pogledov gledalcev, ne zna krščansko pretrpeti zbadanja vsakodnevnega življenja!

— Premisli torej, kaj je bolj junaško.

Prebirala sva — ti in jaz — junaško vsakdanje življenje nekega božjega moža. — Spremljala sva njegove mesece in leta trajajoče boje (kakšno “knjigovodstvo” pomeni to njegovo posebno spraševanje vesti!) ob zajtrku: danes je zmagal, jutri je bil premagan ... Zapisoval je: “Danes nisem jedel masla ... danes sem jedel maslo!”

Želim si, da bi tudi midva — ti in jaz — doživela najino ... masleno “tragedijo”.

Junaški trenutek. — Čas je, da vstaneš. Brez oklevanja: nadnaravna misel in ... pokonci!

— Junaški trenutek: to je mrtvičenje, ki krepi tvojo voljo in ne slabi narave.

Bodi hvaležen za sveti prezir, ki ga čutiš do samega sebe, kot da je posebna milost.