Zdi se mi, da nosiš srce na dlani, kot bi ponujal kako blago, rekoč: kdo ga hoče? — Če ga noče nihče, ga boš predal Bogu.

Misliš, da so tako delali svetniki?

Ustvarjena bitja zate? — Ustvarjena bitja za Boga: kvečjemu za tebe preko Boga.

Zakaj bi pil iz mlake posvetnih tolažb, če lahko potešiš svojo žejo z vodo, ki teče k večnemu življenju?

Odtrgaj se od ljudi, dokler ne boš ostal povsem prost. Kajti — kot pravi papež sveti Gregor — hudič na tem svetu nima ničesar in hodi gol v boj. Če boš ti v boju z njim oblečen, boš kmalu ležal na zemlji, saj te bo imel za kaj zagrabiti.

Zdi se, kot bi ti tvoj angel govoril: tvoje srce je tako polno človeških nagnjenj! ... — Potem pa: želiš, da to čuva tvoj varuh?

Odpoved. — Kako je to težko! ... Ko vsaj ne bi imel druge vezi kot le tri žeblje in da na svojem telesu ne bi čutil drugega kot le križ!

Mar ne veš, da boš mirnejši in bolj zedinjen, če sprejmeš to izredno milost, ki zahteva popolno odpoved?

— Bori se zanj, da boš Njemu ugodil, a obenem povečaj svoje upanje.

Pojdi z velikodušnostjo in mu kot otrok reci: kaj mi boš dal, če zahtevaš “to” od mene?

Bojiš se, da se boš drugim zdel hladen in tog. Tako močno si namreč želiš odpovedi!

— Pusti to skrb: če se predaš Kristusu — predaš v celoti! —, boš imel za vse tudi Kristusov ogenj, luč in toplino.

Jezus noče z nikomer “deliti”: On hoče vse.

Nočeš se podrediti božji volji ... pač pa se prilagajaš volji nepomembnega človeškega bitja.

Ne postavljaj stvari na glavo: zakaj se tako oklepaš ljudi, če se ti ponuja sam Bog?

Zdaj jokaš. — Boli? — Seveda boli! Ravno zato si jih dobil prav tam.

Tvoje srce okleva in iščeš si opore na zemlji. — Dobro, toda pazi, da ta opora, ki ti pomaga, da ne padeš, ne postane mrtva teža, ki te bo vlekla k tlom, veriga, ki te bo zasužnjila.

No, povej mi: tole ... je prijateljstvo ali veriga?

Razsipavaš nežnost. — In pravim ti: ljubezen do bližnjega, da, vedno. — Toda dobro me poslušaj, apostolska duša, to drugo čustvo, ki ga je Gospod položil v tvoje prsi, je Kristusovo in samo zanj. — Poleg tega pa ... kaj ni, ko si odprl en zapah s svojega srca — sedem zapahov potrebuješ —, po tvojem nadnaravnem obzorju zaplaval oblak dvoma ... kljub čistim namenom se sprašuješ: kaj nisem šel predaleč v zunanjih izrazih svoje naklonjenosti?

Srce na stran. Najprej dolžnost. — Toda ko izpolnjuješ dolžnost, stori to s srcem. To daje toplino.

Če te tvoje desno oko pohujšuje, ... ga izderi in vrzi daleč stran! — Ubogo srce, ki te pohujšuje!

Zgrabi ga, stisni ga med rokami: ne prizanašaj mu. — In ko prosi milosti, mu z veliko mero plemenitega usmiljenja kot v zaupnem pogovoru počasi reci: “Srce, srce na križu, srce na križu!”

Kako kaj srce? — Pomiri se: svetniki, ki so bili povsem običajni in normalni ljudje, kot ti in jaz, so prav tako čutili te “naravne” nagibe. In če jih ne bi, potem bi bila njihova “nadnaravna” odločitev, da bodo ohranili svoje srce — telo in dušo — za Boga, namesto da bi ga dali človeškemu bitju, brez vsakega zasluženja.

Zato verjamem: potem ko je zagledala pot, tudi omahovanje v srcu ne sme ovirati odločne in “močno zaljubljene” duše.

Mar ti, ... ki si zaradi nepomembne zemeljske zaljubljenosti šel skozi toliko nizkotnosti, zares verjameš, da ljubiš Kristusa, ko za Njega nisi pripravljen pretrpeti tega ponižanja?

Napisal si mi: “Oče, v srcu ... čutim zobobol.” — Vem, da se nisi šalil, ker razumem, da potrebuješ dobrega zobozdravnika, ki ti bo nekaj izpulil.

Če boš to dopustil!

“Ko bi vsaj pretrgal na začetku!” si rekel.

— Ko ti le nikoli več ne bi bilo treba ponoviti te prepozne ugotovitve.

“Zdelo se mi je smešno, da ste govorili o ‘računu’, ki ga bo treba poravnati Gospodu. Ne, za vas ne bo sodnik — v strogem pomenu besede — temveč le Jezus.” — Ta stavek, ki ga je napisal sveti škof, je potolažil več kot eno užaloščeno srce in lahko potolaži tudi tvoje.

Bolečina te izčrpava, ker jo sprejemaš strahopetno. — Sprejmi jo pogumno, v krščanskem duhu in začel jo boš ceniti kot zaklad.

Kako jasna je pot! ... Kako vidne so ovire! ... Kako dobro orožje imam, da jih lahko premagam! ... — Pa je kljub temu še toliko ovinkov in spotikanj! Ali ni res?

— To je tanka nitka — veriga, veriga iz kovanega železa —, ki jo ti in jaz poznava in ki je nočeš pretrgati, a te oddaljuje od poti, zaradi katere se spotikaš in celo padaš.

— Zakaj je končno ne pretrgaš ... in greš naprej?

Ljubezen ... je res vredna ljubezni!