Začnejo lahko vsi; vztrajajo pa svetniki.

Naj tvoja vztrajnost ne bo slepa posledica prvega zagona, stvar inercije: naj bo premišljena vztrajnost.

Reci mu: “Ecce ego quia vocasti me!” — Tukaj sem, ker si me klical!

Oddaljil si se od poti in nisi se vrnil, ker te je bilo sram. — Bilo bi bolj razumljivo, da bi te bilo sram, ker se nisi poboljšal.

“V resnici ni treba biti prav noben junak,” mi priznavaš, “da se, kolikor tako zahtevajo okoliščine, brez čudaštva in svetohlinstva znamo umakniti ... ter vztrajati.” — In še dodajaš: “Dokler se držim navodil, ki ste mi jih dali, me sploh ne skrbijo spletke in govorice okolice; skrbelo bi me, če bi me te malenkosti lahko prestrašile.” — Krasno!

Spodbujaj in ohranjaj ta plemeniti ideal, ki se je ravnokar rodil v tebi. — Poglej: vsako pomlad se odpre veliko cvetov, a le redki med njimi dajo tudi plod.

Malodušje je sovražnik tvoje vztrajnosti.

— Če se ne boriš proti malodušju, se bo to najprej razvilo v pesimizem, kasneje pa v mlačnost. — Bodi optimist.

Daj no! Po vseh teh vzklikih: “Križ, Gospod, križ!” se vidi, da si hotel križ po svojem okusu.

Stalnost, ki je nič ne omaje. — To potrebuješ. Gospoda prosi zanjo in naredi vse, kar je v tvoji moči, da jo boš tudi dobil: je velika pomoč, da ne boš zašel s plodne poti, na katero si stopil.

Ne moreš “se dvigniti”. — Nič čudnega: tisti padec! ...

Vztrajaj, pa se boš tudi “dvignil”. — Spomni se tega, kar pravi nek duhovni pisec: tvoja uboga duša je ptica, katere krila so še vedno zlepljena z blatom.

Potrebno je nebeško sonce in drobna ter neprestana osebna prizadevanja, da bi lahko izkoreninil ta svoja nagnjenja, to domišljijo, to potrtost: lepljivo blato na tvojih krilih.

In potem boš svoboden. — Če vztrajaš, se boš “dvignil”.

Zahvali se Bogu, ki ti je pomagal in veseli se v svoji zmagi. — Kako globoko radost občuti tvoja duša, potem ko se je odzvala!

Premišljuješ ... dobro, hladnokrvno: koliko razlogov, da bi opustil delo! — In nekaj, na videz, zelo tehtnih.

Vidim, brez dvoma, da imaš razloge. — Toda nimaš prav.

“Minilo me je navdušenje,” si mi napisal.

— Ti ne smeš delati zaradi navdušenja, temveč iz ljubezni, z zavestjo dolžnosti, ki je odrekanje.

Neomajen: tak moraš biti. — Če tvojo vztrajnost omajajo tuje ali lastne šibkosti, potem bom dobil žalosten vtis o tvojem idealu.

Odloči se enkrat za vselej.

Klavrno mnenje imaš o svoji poti, če se ti zdi, da si jo izgubil takoj, ko začutiš hlad. To je trenutek preizkušnje; zato si ostal brez čutne tolažbe.

Samota in osamljenost: preizkušnji vztrajnosti. — Sveta maša, molitev, zakramenti, žrtve, občestvo svetih: orožja, s katerimi lahko zmagaš v preizkušnji.

Blažena vztrajnost oslička pri črpalnem kolesu! — Vedno z enakim korakom, vedno isti krogi. — Dan za dnem: vsi dnevi enaki.

Brez tega bi ne bilo zrelosti plodov ne bujnosti v rastlinjaku in vrt bi bil brez vonjav.

Prenesi to misel v svoje notranje življenje.

V čem je skrivnost vztrajnosti? V ljubezni.

— Zaljubi se in ne boš “Ga” zapustil.