Sveto čistost da Bog, kadar za to ponižno prosimo.

Kako čudovita je sveta čistost! Vendar ni sveta in tudi ne ljuba Bogu, če je ne spremlja ljubezen.

Ljubezen je seme, ki bo zraslo in dalo čudovite sadeže, če ga zalivamo s čistostjo.

Brez ljubezni je čistost nerodovitna in njena jalova voda spremeni dušo v močvirje, v umazano mlako, iz katere se dviga smrad napuha.

Čistost? — se vprašujejo. In se posmehujejo. — To so tisti, ki stopijo v zakon z nečistim telesom in razočaranjem v duši.

Obljubljam vam knjigo — če mi bo Bog pri tem pomagal — katere naslov bo “Celibat, zakon in čistost”.

Potreben je križarski pohod možatosti in čistosti, ki bo ustavil in izničil divje početje tistih, ki verjamejo, da je človek žival.

— In ta križarski pohod je vaša naloga.

Veliko jih je, ki živijo kot angeli sredi sveta.

— In zakaj ne bi tudi ti?

Ko se boš trdno odločil, da boš živel čisto, čistost zate ne bo breme: krona zmage bo.

Zdravnik apostol si mi pisal: “Vsi iz lastne izkušnje vemo, da smo lahko čisti, če živimo čuječe, prejemamo zakramente in pogasimo prve iskre strasti, še preden se te razplamtijo v velik ogenj. Prav med čistimi je mogoče najti v vseh pogledih najbolj popolne ljudi. Med razuzdanci pa prevladujejo bojazljivost, sebičnost, zahrbtnost in okrutnost, ki so vse značilnost pomanjkanja možatosti.”

Želim si pogovora z mladim Janezom — si mi dejal —, da bi mi dal nasvet in me spodbudil, da bi dosegel čistost svojega srca.

Če si to zares želiš, mu tudi povej: in začutil boš spodbudo in dobil boš nasvet.

Požrešnost je začetek nečistosti.

Ne skušaj se pregovarjati s poželenjem. Zaničuj ga.

Spodobnost in skromnost sta mlajši sestri čistosti.

Brez svete čistosti ni mogoče vztrajati v apostolatu.

Odstrani, Jezus, to umazano lupino čutne gnilosti z mojega srca, da bo z lahkoto čutilo in sledilo navdihom Svetega Duha v moji duši.

Nikoli ne govori, tudi takrat ne, ko se pritožuješ, o nečistih rečeh ali dogodkih. — To je snov, ki je bolj lepljiva kot smola. — Spremeni temo pogovora, če pa to ni mogoče, ga nadaljuj in poudari nujnost in lepoto svete čistosti, krepost ljudi, ki vedo, koliko je vredna njihova duša.

Ne bodi tako strahopeten, da bi se delal “pogumnega”: zbeži!

Svetniki niso bili iznakaženi ljudje, primeri, ki bi si zaslužili posebnega zdravnikovega proučevanja.

Bili so in so še normalni: iz mesa, kot ti.

— In so zmagali.

Volk dlako menja ... — Tako ti bom rekel, ko bom videl, da omahuješ pred skušnjavo, ki svojo nečistost skriva za masko umetnosti, znanosti, ... ljubezni!

Rekel ti bom z besedami starega pregovora: volk dlako menja, a narave nikdar.

Ko bi se zavedal svoje vrednosti! ... — To ti pravi sveti Pavel, da si bil odkupljen “pretio magno” — za visoko ceno.

In potem ti naroči: “glorificate et portate Deum in corpore vestro” — poveličuj Boga in nosi ga v svojem telesu.

Iskal si družbo čutne zadovoljitve ... kakšna samota je sledila!

In če pomisliš, da si zaradi trenutne zadovoljitve, ki je v tebi pustila sledi žolča in grenkobe, zašel s “poti”!

“Infelix ego homo, quis me liberavit de corpore mortis huius?” — Jaz, nesrečni človek! Kdo me bo rešil tega telesa smrti? — Tako kliče sveti Pavel.

— Ne izgubi poguma: tudi on se je boril.

V trenutku skušnjave pomisli na Ljubezen, ki ti jo obljublja nebo: razvijaj krepost upanja, ki ne pomeni pomanjkanja velikodušnosti.

Dokler nisi privolil, ne skrbi, pa naj se zgodi karkoli. — Kajti le volja lahko odpre vrata srca in vanj prinese to gnusobo.

Zdi se, da v duši razločno slišiš: “Ta verski predsodek!” ... — In tudi zgovorno obrambo vse bednosti našega nesrečnega padlega telesa: “njegove pravice”!

Ko se ti to zgodi, reci sovražniku, da obstajajo naravni zakoni in božji zakoni ter Bog! — Pa tudi pekel.

“Domine!” — Gospod! — “Si vis, potes me mundare” — če hočeš, me moreš očistiti.

— Kako lepa molitev, če jo večkrat izgovoriš z vero gobavca, ko se ti zgodi, kar vemo Bog, ti in jaz! — Kmalu boš začutil Učiteljev odgovor: “Volo, mundare!” —hočem, očiščen bodi!

Sveti Frančišek Asiški se je, da bi ohranil svojo čistost, povaljal v snegu, sveti Benedikt se je vrgel v robide, sveti Bernard se je potopil v ledeno vodo ribnika ... — Kaj pa si ti naredil?

Popolna čistost vsega njegovega življenja je dala Janezu moč pred križem. — Ostali apostoli so zbežali z Golgote. Ostala sta le on in Kristusova mati.

— Ne pozabi, da čistost krepi, daje moč značaju.

Madridska fronta. Kakšnih dvajset oficirjev v plemeniti in veseli družbi. Zasliši se pesem, še ena in za njo še ena.

Tisti mladi poročnik z rjavimi brki je slišal le prvo:

“Razdeljenega srca

ne želim, ga nočem;

če pa dam ti svoje,

dam ti vsega, celega.”

“Kakšen odpor, da bi dal vse svoje srce!”

— In molitev je stekla v mirnem in širokem toku.