Stiske

Vihar preganjanja je koristen. — Kaj se z njim izgubi? … Nič takšnega, kar že prej ni bilo izgubljeno.

— Če ne izpulimo drevesa s korenino vred — in ni vetra niti neurja, ki bi izpulil drevo Cerkve —, tedaj odpadajo samo suhe veje … In dobro je, da odpadejo.

Res je, ta človek je grdo ravnal s teboj. — Toda, ali nisi ti še slabše ravnal z Bogom?

Jezus, koderkoli si se pojavil, ni nobeno srce ostalo ravnodušno. — Ali te ljubijo ali pa sovražijo.

Če hodi za teboj pravi apostol, ki izpolnjuje svojo dolžnost, zakaj bi se — če je drugi Kristus! — čudil, da izzove podobna čustva odpora ali naklonjenosti?

Že spet …: kaj so rekli, kaj napisali, … za ali proti, … z dobrim ali manj dobrim namenom, … prikrivajo in obrekujejo, … hvalijo in poveličujejo, … bedarije in pravilne ugotovitve …

— Kako si nespameten, neznansko nespameten! Kaj te briga žvižganje vetra in petje čričkov, vse to šumenje, brundanje, hrzanje, če si sam odločno krenil proti svojemu cilju in sta tvoja glava in srce pijana od Boga? …

Poleg tega pa je to … neizogibno. Ne poskušaj postavljati vrat na prostem.

Razvezali so se jeziki in ti povzročili bolečino, ki je bila tem večja, ker se je nisi nadejal.

Odzovi se nadnaravno: odpusti jim in celo sam prosi odpuščanja ter izkoristi to izkušnjo, da ne bi bil navezan na ljudi.

Ko pride trpljenje in zaničevanje … križ, pomisli: kaj je to v primerjavi s tem, kar si zaslužim?

Trpiš hudo stisko? — Si naletel na nasprotovanje? Počasi, kot če bi okušal vsako besedo posebej, izgovarjaj to močno in možato molitev:

“Naj se zgodi, naj se izpolni, naj bo hvaljena in večno nad vsemi stvarmi poveličevana najpravičnejša in najljubeznivejša božja volja. — Amen. — Amen.”

Zagotavljam ti, da boš dosegel mir.

V tem življenju, ki je le kratek … sen, … trpiš.

— Veseli se, saj te tvoj Oče-Bog nadvse ljubi in če se mu ne upiraš, te bo po tej mori prebudil v lep dan.

Boli te, ker ti niso hvaležni za uslugo, ki si jo storil. — Odgovori mi na dve vprašanji: Si ti enako hvaležen Jezusu Kristusu? … Si bil zmožen narediti to uslugo le zato, ker si pričakoval hvaležnost na zemlji?

Ne vem, zakaj te je strah. — Kristusovi sovražniki že od nekdaj niso bili preveč razumni.

Ko je Lazar vstal od mrtvih, bi se morali vdati in priznati Jezusovo božjo naravo. — Toda ne: usmrtimo tega, ki daje življenje, so rekli.

In danes je tako kot včeraj.

V trenutkih borbe in nasprotovanja, ko morda tisti, ki so “dobri”, nasujejo ovire po tvoji poti, povzdigni svoje apostolsko srce. Poslušaj Jezusa, ki govori o gorčičnem zrnu in kvasu. — Reci mu: “Edissere nobis parabolam.” — Razloži mi priliko.

In začutil boš radost, ko boš v duhu zagledal bodočo zmago: ptice neba bodo gnezdile med vejami tvojega apostolata, ki zdaj šele nastaja; in vse testo bo že vzhajano.

Če stiske sprejemaš s potrtim duhom, izgubiš veselje in mir ter tvegaš, da ne boš imel duhovne koristi od tistega stanja.

Javni dogodki so te pripeljali do prostovoljne osame, ki je zaradi nekaterih okoliščin morda še hujša od samote v ječi. — Tvoja osebnost se je umaknila v senco.

Nikakor ne najdeš svojega mesta pod soncem, povsod je le sebičnost, radovednost, nerazumevanje in obrekovanje. — Dobro, pa kaj? Si mar pozabil na svojo svobodno voljo in “otroško” moč?

— Pomanjkanje listja in cvetja (zunanjega delovanja) ne pomeni, da je v koreninah (notranjem življenju) kipenje in delovanje usahnilo.

Delaj! Stvari se bodo spremenile in dajal boš več plodov kot prej in tudi bolj slastni bodo.

Te zmerjajo? — Ne jezi se, kot ti svetuje tvoj napuh. — Pomisli: kako zelo me ljubijo! Kaj vse so šele zamolčali!

Križ, delo, stiske: imel jih boš, dokler boš živ. — Po tej poti je šel Kristus in učenec ni večji od Učitelja.

Res je: precej je zunanjih bojev in ti te deloma opravičujejo. — Toda, če dobro pogledaš, je obenem veliko sokrivde tudi znotraj. Tu pa ne vidim opravičila.

Ali nisi iz Učiteljevih ustnic slišal prilike o trti in mladikah? — Potolaži se: od tebe mnogo zahteva, ker si mladika, ki rodi obilo sadov … In te obrezuje, “ut fructum plus afferas” — da rodiš še več sadu.

Seveda boli to trebljenje in obrezovanje. Toda kako okusni so potem sadovi in kako zrela dejanja!

Nemiren si. — Poglej: naj se v tvoji notranjosti ali v zunanjem svetu zgodi kar koli, nikoli ne pozabi, da je pomen dogodkov ali oseb zelo omejen.

— Pomiri se: pusti času čas, potem pa se od daleč, brez strasti ozri na dogodke in ljudi in zagledal jih boš v pravi luči. Vsako stvar boš postavil na svoje mesto in ji določil njeno pravo ceno.

Če boš tako ravnal, boš pravičnejši in si boš prihranil precej skrbi.

Slaba noč v slabi krčmi. — Tako pravijo, da je opisala zemeljsko življenje mati Terezija Velika.

— Se ti ne zdi, da je primera ustrezna?

Ogled znamenitega samostana. — Neki tujki se je od usmiljenja kar trgalo srce, ko je gledala revno zgradbo: “Zelo trdo življenje morate imeti, mar ne?” Redovnik pa ji je zadovoljno odvrnil: “Kakor si je redovnik postlal, tako bo pa spal!”

Razveselil me je ta odgovor svetega moža in z žalostjo ga moram ponoviti tebi, kadar mi govoriš, da nisi srečen.

Da bi se vznemiril? — Nikoli. To pomeni, da bi izgubil svoj mir.

Telesna izčrpanost. — Na tleh si. — Spočij se. Prenehaj s tem zunanjim delovanjem. — Pojdi k zdravniku. Ubogaj in nikar ne skrbi.

Kmalu se boš vrnil v svoje življenje in, če si zvest, bo tvoj apostolat še bolj napredoval.

To poglavje v drugem jeziku