Pomembna značilnost apostolskega človeka je, da ljubi mašo.

Maša je dolga, praviš, in jaz dodajam: ker je tvoja ljubezen kratka.

Ali ni čudno, da mnogi kristjani, ki so umirjeni, celo slovesni v družabnem življenju (kjer se jim ne mudi), v svojem malo razgibanem poklicnem življenju, pri mizi, pri počitku (kjer se jim tudi ne mudi), nenadoma začutijo, da se jim zelo mudi in pritiskajo tudi na duhovnika v želji po skrajšanju, po pospešitvi časa, ki je posvečen oltarni daritvi?

“Lepo mi ravnajte z njim, lepo mi ravnajte z njim!” je s solzami v očeh govoril starejši prelat pravkar posvečenim novomašnikom.

— Gospod, ko bi imel tako močen glas in toliko moči, da bi lahko tako zakričal na uho in srce mnogih, mnogih kristjanov!

Kako se je ob vznožju oltarja razjokal mlad duhovnik, ki si je zaslužil mučeništvo, ker se je spomnil nekoga, ki je v smrtnem grehu prišel sprejet Kristusa!

— Ali tudi ti tako zadoščuješ?

Jezusova ponižnost: v Betlehemu, v Nazaretu, na Kalvariji ... — Še večje ponižanje in izničenje v presveti hostiji: večje kot v hlevu, v Nazaretu, na križu.

Zato sem tako dolžan ljubiti mašo! (“Najino” mašo, Jezus ...)

Koliko let vsak dan pri obhajilu! Kdo drug, si mi rekel, bi že zdavnaj dosegel svetost, jaz pa vedno ostajam isti!

— Sin moj, sem ti odvrnil, še naprej hodi vsak dan k obhajilu in pomisli: kaj bi bilo šele z mano, če ne bi bil pri obhajilu vsak dan.

Obhajilo, združenje, povezava, zaupanje: Beseda, Kruh, Ljubezen.

Prejmi obhajilo. — To ni pomanjkanje spoštovanja. — Ravno danes prejmi obhajilo, ko si se izvil iz tiste zanke.

— Ali pozabljaš, da je Jezus rekel: zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni?

Ko se približaš tabernaklju, se spomni, da te On ... pričakuje že dvajset stoletij.

Tam je: je Kralj vseh kraljev in Gospod vseh gospodov. — Skrit je v kruhu.

Tako zelo se je ponižal zaradi ljubezni do tebe.

Ostal je zaradi tebe. — Ni spoštljivo, da ne prejmeš obhajila, če si se dobro pripravil. — Nespoštljivo je le, če ga prejmeš nevredno.

Kakšen vir milosti je duhovno obhajilo!

— Opravljaj ga pogosto, pa boš deležen večje prisotnosti Boga in močnejše povezanosti z Njim v delih.

Tudi med pobožnostjo se je treba znati vesti. — Nauči se tega. — Žalostno je videti “pobožne” ljudi, ki ne znajo prisostvovati maši — pa čeprav jo poslušajo vsak dan —, ne vedo, kako se je treba pokrižati — v naglici nekaj zakrilijo z rokami —, niti poklekniti pred tabernakljem — njihovi nerodni pokleki se zdijo kot norčevanje —, niti se ne znajo spoštljivo prikloniti pred Marijino podobo.

Pri bogoslužju ne uporabljajte “serijskih” podob: raje imam Kristusa iz surovega železa kot razpela iz pobarvanega mavca, ki so videti kot iz sladkorja.

Videl si, da sem maševal na golem oltarju — miza in posvečen kamen — brez okrasja. Velik križ. Močni svečniki z debelimi voščenimi svečami, ki se dvigujejo, najvišje ob križu. Oltar v liturgični barvi dneva. Širok mašni plašč. Dragocen kelih strogih oblik in široke čaše. Brez električne svetlobe, nismo je pogrešali.

— In zelo težko si odšel iz kapele: tam si se dobro počutil. Vidiš, kako nas strogost liturgije vodi in približuje Bogu?