“Et unam, sanctam, catholicam et apostolicam Ecclesiam! ...” — Razumem tvoj premor, ko premišljeno moliš: verujem v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev ...

Kako sem vesel, da lahko z vso svojo dušo rečem: ljubim svojo mater sveto Cerkev!

Ta vzklik — “serviam!” — je želja po najbolj zvestem “služenju” božji Cerkvi, tudi za ceno premoženja, časti in življenja.

Katoliški, apostolski, rimski! Ugaja mi, da si zelo rimski. Da si želiš iti na “romanje”, “videre Petrum”, da bi videl Petra.

Kako dober je Kristus, da je svoji Cerkvi zapustil zakramente! — Ti so zdravilo za vsako potrebo.

— Spoštuj jih in bodi Gospodu ter njegovi Cerkvi zanje zelo hvaležen.

Časti in spoštuj sveto cerkveno liturgijo in njene posebne obrede. — Zvesto jih izpolnjuj. — Ali ne vidiš potrebe, da vse, celo to, kar je največje in najplemenitejše, zaradi naše omejenosti sprejemamo s čuti?

Pravijo, da Cerkev poje, ker samo govorjenje ne bi zadoščalo za molitev. — Ti, kristjan — izbrani kristjan — se moraš naučiti liturgičnega petja.

“Treba je zapeti!” je rekla zaljubljena duša, ko je videla čudeže, ki jih je Gospod delal po njeni službi.

— In jaz ti ponovno svetujem: poj! Naj v harmoniji prekipeva tvoje hvaležno navdušenje nad tvojim Bogom.

Biti “katoličan” pomeni bolj kot kdorkoli ljubiti svojo domovino. Obenem pa si privzeti tudi plemenita prizadevanja vseh drugih dežel. Koliko francoske slave je lastne tudi meni! In prav tako je ponos Nemcev, Italijanov, Angležev, ... Američanov, Azijcev in Afričanov tudi moj ponos.

— Katoličan: veliko srce in širina duha.

Če visoko ne spoštuješ duhovniškega in redovniškega stanu, ni res, da ljubiš božjo Cerkev.

Tista ženska, ki je v Betaniji v hiši gobavca Simona z dišečim oljem mazilila Učiteljevo glavo, nas spominja na obvezo velikodušnosti v čaščenju Boga.

— Vse razkošje, veličastnost in lepota se mi zdijo še premalo.

— Vsem, ki jih moti bogastvo svetih posod, okrasja in oltarjev, daje odgovor Jezusova zahvala: “opus enim bonum operata est in me” — dobro delo mi je storila.