Ko končaš s svojim delom, opravi delo svojega brata. Zaradi Kristusa mu pomagaj tako obzirno in naravno, da sploh ne bo opazil, da delaš več, kot si po pravici dolžan.

— To je res izvrstna krepost božjega otroka!

Boli te pomanjkanje ljubezni tvojega bližnjega do tebe. Kako šele boli Boga pomanjkanje tvoje ljubezni do Njega?

O nikomer ne misli slabega, pa čeprav besede ali dejanja tistega kažejo, da je to upravičeno.

Nikoli ne kritiziraj: če ne moreš pohvaliti, raje molči.

Nikoli ne govori slabo o svojem bratu, čeprav imaš za to veliko razlogov. — Pojdi najprej pred tabernakelj, potem k duhovniku, tvojemu očetu, in svojo bolečino razkrij tudi njemu.

— In nikomur drugemu.

Obrekovanje je nesnaga, ki umaže in ohromi apostolat. — To je dejanje proti ljubezni, jemlje moč, prežene mir in prekine povezavo z Bogom.

Če si sam tako beden, zakaj te potem čudi beda drugih?

Ko sem sprevidel za kaj marsikdo porabi vse svoje življenje (jezik, jezik, jezik z vsemi svojimi posledicami), se mi zdi tišina vse bolj potrebna in prijetna. — In zelo dobro razumem, Gospod, da terjaš račune za vsako prazno besedo.

Laže je reči kot storiti. — Ti ... ki imaš tako oster jezik — sekiro —, si morda kdaj vsaj poskusil narediti “dobro” to, kar drugi po tvojem “strokovnem” mnenju delajo slabše?

To je opravljanje, klevetanje, spletkarjenje, obiranje, govorice, zahrbtnost ... obrekovanje? Podlost?

— “Vmešavanje” nekoga, ki se ga to sploh ne tiče, je težko kaj drugega kot navadno “čenčanje”.

Kako žalosti Boga in kolikšno škodo dela mnogim dušam — in kako lahko posveti druge — nepravičnost “pravičnih”!

Ne skušajmo soditi. — Vsak vidi stvari s svojega zornega kota ... s svojim razumom, ki je skoraj vedno precej omejen, velikokrat pa tudi s črnimi ali zamegljenimi očmi, ki so jih omračile strasti.

Pogled nekaterih ljudi je tako pristranski in skažen kot pogled modernističnih slikarjev, ki rišejo svojevoljne poteze, nam pa zagotavljajo, da je to podoba našega obraza, naše vedenje ...

Kako malo velja človeška sodba! — Ne sodite, ne da bi svojo sodbo presejali v molitvi.

Če je potrebno, se potrudi in vedno od prvega trenutka odpusti tistim, ki te žalijo. Kajti naj bo škoda ali žalitev, ki si je bil deležen, še tako velika, tebi je Bog več odpustil.

Opravljaš? — Tako izgubljaš dobrega duha. Če se ne naučiš molčati, si z vsako besedo bliže izhodnim vratom iz apostolske ustanove, v kateri deluješ.

Ne sodite, če niste slišali obeh plati. — Celo ljudje, ki se imajo za pobožne, zlahka pozabijo na to osnovno pravilo previdnosti.

Se zavedaš škode, ki jo lahko povzročiš, če z zavezanimi očmi vržeš kamen daleč stran?

— Prav tako se ne zavedaš neizmerne škode svojih opravljivih besed, ki se tebi zdijo povsem nedolžne, ker so tvoje oči zavezane z nepremišljenostjo ali razburjenjem.

Kritizirati, rušiti, ni prav nič težko: celo najbolj preprost delavec zna s svojim orodjem okrušiti plemenit in lep kamen katedrale.

— Graditi: za to delo je treba mojstra.

Kdo si ti, da sodiš pravilnost nadrejenega? — Ali ne vidiš, da ima on več sredstev za presojo; več izkušenj; svetujejo mu pošteni, modri in razumni svetovalci; predvsem pa premore milost, posebno milost, milost stanu, ki je božja luč in izjemna pomoč?

Ta trčenja ob sebičnost sveta te bodo naučila bolj ceniti bratsko ljubezen tvojih.

Tvoja ljubezen je ... nečimrna. — Od daleč privlačiš: v tebi je svetloba. — Od blizu odbijaš: manjka ti topline. — Kakšna škoda!

“Frater qui adiuvatur a fratre quasi civitas firma.” — Brat, ki mu njegov brat pomaga, je kot utrjeno mesto.

— Pomisli za hip in se odloči, da boš živel bratstvo, ki ti ga vedno priporočam.

Če vidim, da ne živiš svetega bratstva, o katerem ti venomer pridigam, te bom spomnil na naslednje prisrčne besede svetega Janeza: “Filioli mei, non diligamus verbo neque lingua, sed opere et veritate.” — Otroci moji, ne ljubímo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici.

Moč ljubezni! — Vaša vzajemna slabost je tudi opora, ki vas drži pokonci v izpolnjevanju dolžnosti, če živite v svetem bratstvu, podobno, kot se podpirajo tudi karte, ki se opirajo druga na drugo.

Bolj kot v “dajanju” je ljubezen v “razumevanju”. — Zato poišči opravičilo za svojega bližnjega — vedno je mogoče najti kakšno —, če si dolžan o njem soditi.

Veš, da je duša tistega človeka v nevarnosti? — Od daleč mu s svojim življenjem v duhu edinosti lahko učinkovito pomagaš. — Na delo, torej, in nikar se ne vznemirjaj.

Skrb, ki jo čutiš do svojih bratov, se mi zdi pozitivna: je znak vaše vzajemne ljubezni. — Vseeno si prizadevaj, da se tvoja skrb ne sprevrže v nemir.

Navadno so ljudje precej neradodarni s svojim denarjem, si napisal. Najprej razgovori, glasno navdušenje, obljube, načrti. — Ko pa se je treba žrtvovati, so redki tisti, ki priskočijo na pomoč. In če že, hočejo v zameno zabavo — ples, srečelov, kino, družabni večer — ali objavo in seznam daril v časopisu.

— Slika je žalostna, a so tudi izjeme: tudi sam pri dajanju miloščine ne dopusti, da leva roka ve, kaj dela desna.

Knjige. — Stegnil sem roke kot Kristusov berač in prosil za knjige. Knjige so hrana za katoliško, apostolsko in rimsko izobrazbo mnogih mladih študentov.

— Stegnil sem roke kot Kristusov berač ... in odšel s tako dolgim nosom!

— Jezus, zakaj ljudje ne razumejo globoke krščanske ljubezni te miloščine, ki je bolj učinkovita kot darovanje kruha iz dobre moke?

Preveč si naiven! — Zelo malo ljudi živi dejavno ljubezen! — Ljubezen ni dajanje starih oblačil ali bakrenih kovancev ...

— In mi poveš svoj primer in svoje razočaranje.

— Samo to ti lahko rečem: ti in jaz bova dajala in se izročila brez skoposti. In bova preprečila, da bi ti ljudje okrog naju doživeli tvojo žalostno izkušnjo.

“Pozdravite vse svete. Pozdravljajo vas vsi sveti. Vsem svetim, ki so v Efezu. Vsem svetim v Kristusu Jezusu, ki so v Filipih.” — Ali ni ganljivo to poimenovanje — sveti! —, ki so ga med seboj uporabljali prvi kristjani?

— Nauči se ravnati s svojimi brati.