Raven te svetosti, ki jo od nas pričakuje Gospod, je določena s temi tremi točkami: sveta nepopustljivost, sveta prisila in sveta brezobzirnost.

Nekaj je sveta brezobzirnost in nekaj drugega posvetna nesramnost.

Sveta brezobzirnost je ena izmed značilnosti “življenja otroštva”. Otroka nič ne skrbi. — Njegove napake, njegove prirojene napake, se izražajo neposredno, čeprav ga vsi opazujejo ...

Ta brezobzirnost nas na področju nadnaravnega življenja uči: pohvala, prezir ... občudovanje, posmeh ... čast, sramota ... zdravje, bolezen ... bogastvo, revščina ... lepota, grdost ...

Dobro ... in kaj potem?

Smej se posmehovanju. — Ne skrbi, kaj bodo rekli ljudje. Poglej in poišči Boga v sebi in v tem, kar te obdaja. — Tako boš dosegel sveto brezobzirnost, ki jo potrebuješ — kakšno protislovje! —, da boš lahko živel z rahločutnostjo krščanskega moža.

Če živiš sveto brezobzirnost, kaj ti mar, kar je kdo rekel in kar bo še rekel?

Bodi prepričan, da za tega, ki dela najbolje, posmeh ne obstaja.

Mož, mož ..., ki je popustljiv, bi Jezusa ponovno obsodil na smrt.

Popustljivost je zanesljiv znak, da nekdo ne poseduje resnice. — Ko nekdo popušča v idealih, časti ali veri, to pomeni, da je ta človek ... človek brez idealov, časti in vere.

V boju utrjeni božji človek je takole razmišljal: Da ne popuščam? Seveda ne, kajti prepričan sem, da imam prav. Pač pa ste vi zelo popustljivi ... se vam zdi, da je dva in dva tri in pol? — Ne? ... Niti zaradi prijateljstva ne boste popustili vsaj za malo?

— Prvikrat ste se prepričali, da imate prav ... in ste stopili na mojo stran!

Sveta nepopustljivost ni nezmernost.

Bodi nepopustljiv v nauku in vedenju.

— Toda bodi blag v zunanjem izražanju. — Močan jeklen bat v oblazinjenem ovoju.

— Bodi nepopustljiv, toda ne grob.

Nepopustljivost ni nepopustljivost kar tako: je “sveta nepopustljivost”.

Ne pozabimo, da obstaja tudi “sveta prisila”.

Če s splošnim odobravanjem uporabimo silo, da bi pred samomorom rešili eno samo zemeljsko življenje ... mar ne bomo uporabili enake prisile — svete prisile —, da bi rešili Življenje (z veliko začetnico) mnogih, ki se nadvse trudijo, da bi bedasto umorili svojo dušo?

Koliko zločinov je storjenih v imenu pravice! — Če bi sam prodajal orožje in bi ti nekdo plačal ceno enega kosa, da bi potem z njim ubil tvojo mater, bi mu ga prodal? ... Mar ti ne bi zanj plačal toliko, kolikor je vreden? ...

— Profesor, novinar, politik, diplomat: razmislite.

Bog in drznost! — Drznost ni nespamet. — Drznost ni nepremišljenost.

Ne prosi Jezusa le, naj ti oprosti tvoje grehe: ne ljubi ga le s svojim srcem ...

Povrni mu za vse žalitve, ki so mu jih prizadejali, mu jih prizadevajo in mu jih bodo prizadejali ... ljubi ga z močjo vseh src ljudi, ki so ga najbolj ljubili.

Bodi drzen: reci mu, da ga bolj noro ljubiš kot Marija Magdalena, bolj kot Velika in Mala Terezija ... ter bolj kot Avguštin, Dominik in Frančišek, bolj kot Ignacij in Ksaverij.

Bodi še drznejši. Kadar kaj potrebuješ, izhajaj sicer vedno iz “fiat”, a ne prosi, temveč reci: “Jezus, hočem to in ono,” kajti tako prosijo otroci.

Doživel si neuspeh! — Mi nismo nikdar neuspešni. — Vse svoje zaupanje si položil v Boga.

— Potem nisi opustil nobenega človeškega sredstva.

Prepričan bodi v to resnico: tvoj uspeh — zdaj in za ta primer — je bil v tem, da ti je spodletelo. — Zahvali se Gospodu in začni znova!

Da ti je spodletelo? — Tebi, si prepričan, že ne more spodleteti.

Ni ti spodletelo, le pridobil si novo izkušnjo. — Nadaljuj!

Tisto je bil padec, čista polomija: ker si izgubil našega duha. Saj veš, da ima z nadnaravnega vidika konec (zmaga?, poraz?, ah!) le eno samo ime: uspeh.

Ne mešajmo pravic, ki izhajajo iz našega položaja, z osebnimi pravicami. — Prvim se ne smemo odreči.

Svetohlinec je v primerjavi s svetnikom isto kot pobožnjak v primerjavi s pobožnim človekom: njegova izkrivljena podoba.

Nikar ne mislimo, da bo kaj veljala naša navidezna svetniška krepost, če je ne spremljajo običajne krščanske kreposti.

— To bi bilo tako, kot bi spodnje perilo okrasili s čudovitimi dragulji.

Naj tvoja krepost ne bo glasna krepost.

Mnogi lažni apostoli delajo kljub samim sebi dobro množicam, ljudstvu že zaradi moči Jezusovega nauka, ki ga oznanjajo, čeprav sami po njem ne živijo.

Toda to dobro ne odtehta velikanskega in resničnega zla, ki ga povzročajo, ko ubijajo duše voditeljev in apostolov; ti se namreč studoma umikajo tem, ki sami ne živijo tega, kar učijo ostale.

Če torej tako moški kot ženske nočejo živeti polnega življenja, se ne smejo nikoli postaviti v prvo vrsto v skupini, na mesto, ki pripada vodjem.

Ogenj tvoje ljubezni naj ne bo lažni ogenj.

— Iluzija, privid ognja, ki ne vžge tega, česar se dotakne, in ne daje toplote.

Satanov vzklik “non serviam” se je preveč razširil. — Ali ti ne čutiš plemenitega vzgiba, da bi vsak dan z močjo svoje molitve in delovanja rekel “serviam” — služil ti bom, zvest ti bom! —, katerega plodovitost naj preseže oni uporni klic?

Kakšna škoda: pokvarjen “božji človek”.

— Toda škoda je še večja, če je “božji človek” mlačen in posveten.

Ne oziraj se preveč na to, kar ljudje imenujejo zmage in porazi. — Kolikokrat je zmagovalec na koncu poraženec!

“Sine me nihil potestis facere!” Nova luč, bolje, nov žar za moje oči iz večne svetlobe, ki je evangelij.

— Me lahko presenetijo “moje” ... neumnosti?

— Jezusa moram postaviti v vse moje stvari. Potem pa ne bo neumnosti v mojem obnašanju; in če se izražam natančno, moram namesto “moje stvari” reči “najine stvari”.