Ljudje imajo površinski, na zemljo prilepljen, dvodimenzionalen pogled. — Ko boš živel nadnaravno življenje, boš od Boga dobil tretjo dimenzijo: višino, z njo pa tudi oblikovitost, težo in prostornino.

Če izgubiš nadnaravni smisel svojega življenja, bo tvoja ljubezen postala zgolj človekoljubje; tvoja čistost zgolj spodobnost; tvoje mrtvičenje zgolj nespamet; tvoja pokora zgolj bič in vsa tvoja dela neplodna.

Tišina je kot vratar notranjega življenja.

Protislovje: bolj dosegljivo je biti svetnik kot modrec, a laže je biti modrec kot svetnik.

Sprosti se. — Moraš se sprostiti! ... in široko odpreti oči, da vanje neovirano vstopajo podobe, ali pa jih skoraj povsem zapreti, ker tako zahteva tvoja kratkovidnost ...

Povsem jih zapri! Živi notranje življenje in v neverjetni barvi in kontrastih boš videl čudeže boljšega, novega sveta: in govoril boš z Bogom ... in spoznal boš svojo bedo ... in spoznal boš pobožanstvenje, ki te bo tako približalo tvojemu Očetu, da boš postal bolj brat svojim bratom ljudem.

Želja: da bi bil dober in da bi bili vsi ostali boljši od mene.

Spreobrnjenje je stvar trenutka. — Posvečevanje je delo celega življenja.

Na svetu ni nič boljšega, kot živeti v božji milosti.

Čistost namena. — Vedno boš imel čiste namene, da, vedno in v vsem, če si boš prizadeval, da bi ugajal Bogu.

Vstopi v rane križanega Kristusa. Tam se boš naučil varovati svoje čute, živel boš notranje življenje in neprestano daroval Očetu Gospodove in Marijine bolečine, da poplačaš svoje dolgove in dolgove vseh ljudi.

Tvoja sveta nepotrpežljivost, da bi mu služil, Bogu ni neprijetna. — Bo pa neplodna, če je ne spremlja resnično poboljšanje tvojega vsakdanjega vedenja.

Poboljšaj se. — Vsak dan malo. — To je tvoja stalna naloga, če hočeš zares doseči svetost.

Tvoja dolžnost je, da se posvetiš. — Tudi ti. — Kdo pravi, da je to le naloga duhovnikov in redovnikov?

Vsem brez izjeme je rekel Gospod: “Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.”

Prav to mora biti tvoje notranje življenje: začeti ... in ponovno začeti.

Si kdaj v notranjem življenju počasi premišljeval o lepoti resnično prostovoljnega “služenja”?

Rastlin ni bilo mogoče videti, ker jih je prekril sneg. — In kmet, lastnik te zemlje, je z veseljem rekel: “Zdaj rastejo navznoter.”

— Spomnil sem se nate, na tvoje prisilno brezdelje ...

— Povej mi, ali tudi ti rasteš navznoter?

Če si mogočen, pa vseeno nisi sam svoj gospod, potem se mi zdi žalostno in smešno tvoje gospostvo.

Grozno je Pilatovo vprašanje v svetem evangeliju: “Koga hočete, da vam izpustim: Baraba ali Jezusa, ki se imenuje Kristus?” — Še grozljivejši je odgovor: “Baraba!”

In še grozovitejše je spoznanje, da sem tudi sam velikokrat, ko sem se oddaljil od poti, rekel “Baraba!” ter dodal: “Kristusa? ... “Crucifige eum!”

— Križaj ga!”

Vse to, kar te zdaj skrbi, je bolj ali manj važno. — Edino, kar je zares pomembno, je, da si srečen, da se zveličaš.

Nova luč! — Kako si vesel, ker ti je Gospod pomagal, da si na novo odkril staro resnico.

— Izkoristi te trenutke: zdaj je čas, da zapoješ hvalnico; in čas, da očistiš vse kote svoje duše, opustiš kakšno razvado, da ravnaš bolj nadnaravno, preprečiš morebitno pohujšanje svojega bližnjega ...

— Z eno besedo: naj se tvoja hvaležnost odrazi v konkretnem sklepu.

Kristus je umrl zate. — In ti ... kaj moraš storiti za Kristusa?

Zaradi osebne izkušnje — muhavosti, nemira, zagrenjenosti — si spoznal resničnost teh Jezusovih besed: nihče ne more služiti dvema gospodoma!