Veliki neznanec

Prek Apostolskih del, ki nam pripovedujejo o dogodkih na dan binkošti, ko se je Sveti Duh v obliki ognjenih jezikov spustil nad učence našega Gospoda, postajamo priče velikega razodetja Božje moči, s katerim je Cerkev začela svojo pot med narode. Zmaga, ki jo je Kristus — s svojo pokornostjo, z žrtvovanjem na križu in z vstajenjem —, dosegel nad grehom in smrtjo, se je tedaj razkrila v vsej svoji božanski jasnosti.

Učenci, ki so že bili priče slavi Vstalega, so zdaj v sebi izkusili moč Svetega Duha; njihov razum in njihovo srce sta se odprla novi luči. Prej so sledili Kristusu in z vero sprejeli njegove nauke, vendar jim ni vedno uspelo v celoti doumeti njihovega smisla. Moral je priti Duh resnice, da bi prek njega razumeli vse stvari. Vedeli so, da samo v Jezusu lahko najdejo besede večnega življenja, pripravljeni so mu bili slediti in dati življenje zanj, toda bili so šibki in ob uri preizkušnje so zbežali in ga pustili samega. Na binkoštni dan je vse to prešlo; Sveti Duh, ki je duh moči, jim je dal trdnost, gotovost, pogum. Beseda apostolov je glasno in navdušeno zazvenela po ulicah in trgih Jeruzalema.

Moški in ženske iz zelo različnih dežel, ki v tistem času bivajo v mestu, začudeni poslušajo. Parti, Medijci in Elamci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Krečani in Arabci — vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela. Zaradi teh čudežev, ki se godijo pred njihovimi očmi, svojo pozornost usmerijo v oznanjevanje apostolov. Isti Sveti Duh, ki je deloval v Gospodovih učencih, se dotakne tudi njihovih src in jih popelje k veri.

Sveti Luka pripoveduje, da so, potem ko je sveti Peter spregovoril in oznanil Kristusovo vstajenje, mnogi navzoči stopili k njemu in spraševali: Bratje, kaj naj storimo? Apostol jim je odgovoril: Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se da v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha. Sveto pismo še pove, da se je tistega dne Cerkvi pridružilo približno tri tisoč ljudi.

Slovesni prihod Duha na binkošti ni bil zgolj osamljen dogodek. V Apostolskih delih skoraj ni strani, ki ne bi govorila o Njem in o delovanju, s katerim vodi, usmerja ter spodbuja življenje in dela prvotne krščanske skupnosti; On je tisti, ki navdihuje oznanjevanje svetega Petra, ki učence potrjuje v veri, ki s svojo navzočnostjo potrdi klic, namenjen poganom, ki Savla in Barnaba pošlje v oddaljene dežele, da bi Jezusovim naukom odprla nove poti. Skratka, njegova navzočnost in delovanje obvladujeta prav vse.

Ta globoka resničnost, ki nam jo posreduje biblično besedilo, ni spomin iz preteklosti, iz zlate dobe Cerkve, ki je postala zgodovina. Kljub bedi in grehom vsakega od nas je to tudi resničnost današnje Cerkve in Cerkve vseh časov. Jaz pa bom prosil Očeta, je Gospod oznanil svojim učencem, in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj. Jezus je držal obljubo: vstal je, šel v nebesa in v edinosti z večnim Očetom nam pošilja Svetega Duha, da nas posvečuje in nam daje življenje.

Božja moč in oblast razsvetljujeta obličje zemlje. Sveti Duh še naprej pomaga Kristusovi Cerkvi, da bi bila ta vedno in povsod znamenje, povzdignjeno pred narodi, ki človeštvu oznanja Božjo naklonjenost in ljubezen. Naj bodo naše omejitve še tako velike, lahko ljudje z zaupanjem zremo v nebesa in čutimo polnost veselja: Bog nas ima rad in nas osvobaja naših grehov. Navzočnost in delovanje Svetega Duha v Cerkvi je poroštvo in predujem večne sreče, tistega veselja in tistega miru, ki nam ga podarja Gospod.

Kot oni prvi, ki so se približali svetemu Petru na binkoštni dan, smo bili tudi mi krščeni. Pri krstu je naš Oče Bog prevzel v posest naše življenje, ga pridružil Kristusovemu in nam poslal Svetega Duha. Sveto pismo pravi, da nas je Gospod rešil s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu. Tega je po našem odrešeniku Jezusu Kristusu obilno izlil na nas, da bi, opravičeni po njegovi milosti, postali dediči večnega življenja, v katero upamo.

Izkušnja naše šibkosti in napak, slab zgled, ki ga lahko da žalosten pogled na majhnost ali celo nizkotnost nekaterih, ki se imenujejo kristjani, navidezen polom ali nejasnost nekaterih apostolskih dejanj, vse to — dokaz resničnosti človeškega greha in omejenosti —, pa lahko kljub temu predstavlja preizkušnjo za našo vero in povzroči, da se nam začnejo vsiljevati skušnjave in dvom: kje sta Božja moč in oblast? V takem trenutku se moramo odzvati, na kar najčistejši in najodločnejši način živeti upanje ter tako poskrbeti, da bo naša zvestoba kar se da trdna.

Dovolite mi, da vam povem o dogodku iz osebnega življenja, ki se je zgodil že pred mnogimi leti. Nekega dne mi je prijatelj dobrega srca, ki pa ni imel vere, pokazal zemljevid sveta in rekel: "Poglej, od severa do juga, od vzhoda do zahoda." — "Kaj naj pogledam?" sem ga vprašal. Njegov odgovor se je glasil: "Kristusov neuspeh. Toliko stoletij truda, da bi človeško življenje napolnil s svojim naukom, pa si poglej rezultat. " Te besede so me sprva užalostile; v resnici je zelo žalostno, da je še veliko ljudi, ki ne poznajo Gospoda, in da je med tistimi, ki ga poznajo, tudi veliko takih, ki živijo, kot da ga ne bi poznali.

Toda ta občutek je trajal le nekaj trenutkov in se potem umaknil ljubezni in hvaležnosti, ker je Jezus vsakega človeka hotel za svobodnega sodelavca pri svojem odrešenjskem delu. Ni bil neuspešen: njegov nauk in njegovo življenje nenehno oplajata svet. Njegovo odrešenje več kot zadostuje.

Bog noče sužnjev, temveč otroke, in spoštuje našo svobodo. Odrešenje se nadaljuje in mi pri njem sodelujemo. Volja Kristusa je, kot odločno pravi sveti Pavel, da v svojem mesu, v svojem življenju dopolnimo tisto, kar manjka njegovemu trpljenju, pro Corpore eius, quod est Ecclesia, v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.

Vredno je zastaviti življenje, se popolnoma izročiti in tako odgovoriti na ljubezen in zaupanje, ki ju Bog polaga v nas. Vredno se je predvsem odločiti, da bomo svojo krščansko vero vzeli resno. V molitvi Vere izpovedujemo svojo vero v vsemogočnega Boga Očeta, v njegovega Sina Jezusa Kristusa, ki je umrl in vstal, ter v Svetega Duha, Gospoda, ki daje življenje. Priznavamo, da je ena, sveta, katoliška in apostolska Cerkev Kristusovo telo, ki ga oživlja Sveti Duh. Veselimo se odpuščanja grehov in upanja na prihodnje vstajenje. Toda, ali te resnice zares prodrejo v globine srca ali ostanejo zgolj na ustnicah? Božje sporočilo zmage, veselja in miru na binkoštni dan mora biti nezlomljiv temelj v načinu mišljenja, ravnanja in življenja vsakega kristjana.

Non est abbreviata manus Domini, Gospodova roka se ni skrajšala; Božja moč ni danes nič manjša kot v preteklih obdobjih in Njegova ljubezen do ljudi nič manj resnična. Naša vera nas uči, da celotno stvarstvo, gibanje zemlje in zvezd, pravilno vedenje živih bitij in vse, kar je pozitivnega v sosledju zgodovine, da skratka vse prihaja od Boga in se k Bogu usmerja.

Vendar delovanja Svetega Duha ne opazimo vedno, ker nam Bog ne da spoznati svojih načrtov in ker človekov greh kali in zastira Božje darove. Toda vera nas spominja, da je Gospod ves čas na delu; On je tisti, ki nas je ustvaril in ohranja naše bivanje, tisti, ki s svojo milostjo vodi celotno stvarstvo v svobodo slave Božjih otrok.

Zato je krščansko izročilo odnos, ki ga moramo imeti do Svetega Duha, povzelo z eno samo besedo: poslušnost. Biti moramo dojemljivi za vse, kar Božji Duh spodbuja v naši okolici in v nas samih: za karizme, ki ji deli, za gibanja in ustanove, ki jih spodbuja, za nagnjenja in odločitve, ki jih poraja v naših srcih. Sveti Duh uresničuje Božja dela v svetu; kot pravi liturgična pesem, vsem deli darove, je srcem luč in dušam gost, v trudu mir in v žalosti tolažba. Brez njegove pomoči v človeku ni nedolžnosti in lepote, saj je On tisti, ki umiva madeže, ozdravlja rane, greje, kar je mrzlo, in vodi vse, ki so zašli; tisti, ki vodi ljudi v zavetje rešitve in večne sreče.

Toda naša vera v Svetega Duha mora biti polna in popolna. To ni neko nedoločeno prepričanje o njegovi navzočnosti v svetu, temveč hvaležno sprejetje znamenj in resničnosti, na katere je želel navezati svojo moč. Ko pride Duh resnice — je oznanil Jezus —, bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Sveti Duh je Duh, ki ga je poslal Jezus, da bi v nas izvršil posvečenje, ki nam ga je On zaslužil na zemlji.

Zato ni mogoča vera v Svetega Duha, če ni vere v Kristusa, v Kristusov nauk, v Kristusove zakramente, v Kristusovo Cerkev. Ni v skladu s krščansko vero in ne veruje zares v Svetega Duha tisti, ki ne ljubi Cerkve, ki ji ne zaupa, ki se veseli samo tega, da lahko kaže na pomanjkljivosti in omejitve njenih predstavnikov, ki jo sodi od zunaj in se ne more čutiti njenega otroka. Razmišljam o tem, kako silno pomembno in plodno je delovanje Božjega Tolažnika, medtem ko duhovnik med mašo na naših oltarjih obnavlja daritev na Kalvariji.

Kristjani velike zaklade milosti nosimo v lončenih posodah. Bog je svoje darove zaupal krhki in slabotni človeški svobodi in čeprav nam Božja moč zagotovo pomaga, naše poželenje, udobnost in ponos to včasih zavračajo in nas pehajo v greh. Že več kot četrt stoletja, ko v molitvi Vere izpovedujem svojo vero v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev, pogosto dodam kljub težavam. Ko govorim o tej svoji navadi in me kdo vpraša, na kaj s tem mislim, mu odgovorim: na tvoje in svoje grehe.

Vse to drži, vendar nam kljub temu ne daje nikakršnega pooblastila, da bi Cerkev sodili na človeški način, brez teološke vere, in se osredotočali zgolj na večjo ali manjšo krepost določenih duhovnikov ali kristjanov. Takšno ravnanje bi bilo površno. V Cerkvi ni najpomembneje videti, kako se odzivamo ljudje, temveč videti to, kar dela Bog. Cerkev je ravno to: Kristus, navzoč med nami; Bog, ki se bliža človeštvu, da bi ga rešil, ki nas kliče s svojim razodetjem, ki nas posvečuje s svojo milostjo, ki nas nenehno podpira s svojo pomočjo, v malih in velikih bojih vsakdanjega življenja.

To nam lahko vzbudi nezaupanje v ljudi in pravzaprav je naša dolžnost, da samim sebi ne zaupamo in da svoje dneve kronamo z mea culpa, v globokem in iskrenem kesanju. Nimamo pa pravice dvomiti v Boga. Dvomiti v Cerkev, v njen božanski izvor, v rešilno moč njenih naukov in zakramentov pa pomeni dvomiti v Boga samega in ne verjeti popolnoma v resničen prihod Svetega Duha.

Sveti Janez Zlatousti piše: "Preden je bil Kristus križan, ni bilo sprave. In dokler ni bilo sprave, Sveti Duh ni bil poslan … Odsotnost Svetega Duha je bila znamenje Božje jeze. Ko zdaj vidiš, da je bil v polnosti poslan, ne dvomi v spravo. A če bi vprašali: Kje je zdaj Sveti Duh? O njegovi navzočnosti je bilo mogoče govoriti, ko so se dogajali čudeži, mrtvi vstajali in gobavi bili ozdravljeni. Kako pa naj zdaj vemo, da je zares navzoč? Ne skrbite. Pokazal vam bom, da je Sveti Duh tudi zdaj med nami …

Če Svetega Duha ne bi bilo, ne bi mogli reči: Gospod, Jezus, kajti nihče ne more reči: Jezus je Gospod, razen v Svetem Duhu (1 Kor 12, 3). Če Svetega Duha ne bi bilo, ne bi mogli z zaupanjem moliti. Pri molitvi dejansko pravimo: Oče naš, ki si v nebesih (Mt 6, 9). Če Svetega Duha ne bi bilo, Boga ne bi mogli klicati Oče. Kako to vemo? Apostol nas pouči: Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: Aba, Oče (Gal 4, 6).

In ko boš klical Boga Očeta, se spomni, da je Duh nagnil tvojo dušo in ti položil v usta to molitev. Če Svetega Duha ne bi bilo, v Cerkvi ne bi bilo niti ene besede modrosti ali spoznanja, kajti zapisano je: enemu je po Duhu dana beseda modrosti (1 Kor 12, 8) … Če Sveti Duh ne bi bil navzoč, Cerkev ne bi obstajala. Ker pa Cerkev obstaja, je gotovo, da tudi Sveti Duh ne manjka."

Človeškim pomanjkljivostim in omejitvam navkljub vztrajam: Cerkev je znamenje in na neki način — ne v strogem smislu, kot je bilo bistvo sedmih zakramentov Nove zaveze dogmatično definirano — univerzalen zakrament Božje navzočnosti v svetu. Biti kristjan pomeni, da nas je Bog prerodil in poslal ljudem oznanjat rešitev. Če bi imeli močno in živo vero in bi pogumno pričevali o Kristusu, bi videli, kako se pred našimi očmi dogajajo čudeži kot v času apostolov.

Kajti tudi zdaj se vrača vid slepim, ki niso več mogli gledati v nebo in opazovati Božjih čudes; daje se svoboda šepavim in hromim, ki so jih vezale strasti in katerih srca niso več znala ljubiti; sluh se vrača gluhim, ki niso hoteli poznati Boga; dogaja se, da spregovorijo nemi, ki so imeli jezik ohromljen, ker niso hoteli priznati svojih porazov; da oživijo mrtvi, v katerih je greh uničil življenje. Še enkrat smo dokazali, da je Božja beseda živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč, in prav tako kot prvi kristjani z veseljem občudujemo moč in delovanje Svetega Duha v razumu in volji njegovih bitij.

Na vse dogodke v življenju — tako osebne kot nekako tudi na tiste, ki predstavljajo velika zgodovinska razpotja —, gledam kot na številne druge klice, ki jih Bog namenja ljudem, da bi spoznali resnico, in kot na priložnosti za nas kristjane, da s svojimi deli in besedami ob pomoči milosti oznanjamo Duha, ki mu pripadamo.

Vsaka generacija kristjanov mora odrešiti, posvetiti svoj čas. Zato mora razumeti in deliti skrbi drugih ljudi, sebi enakih, da jim lahko z darom jezikov da spoznati, kako naj odgovorijo na delovanje Svetega Duha in na bogastvo, ki se nenehno izliva iz Božjega srca. Na nas kristjanih je, da v teh dneh ter temu svetu, od katerega smo in v katerem živimo, oznanjamo staro in novo sporočilo evangelija.

Ni res, da so danes vsi ljudje — mišljeno na splošno kot celota —, nedostopni in ravnodušni do tega, kar krščanska vera uči o usodi in bistvu človeka. Ni res, da se ljudje današnjega časa zanimajo samo za zemeljske stvari, nočejo pa gledati v nebo. Čeprav ne manjka zaprtih ideologij in ljudi, ki jih podpirajo, obstajajo v našem času velika hrepenenja kot tudi podla dejanja, junaštva in strahopetnosti, veselje in razočaranje, ljudje, ki sanjajo o novem, pravičnejšem in bolj človeškem svetu, ter drugi, morda razočarani nad propadom svojih prvotnih idealov, ki se zatekajo v egoizem in iščejo zgolj lastno zadovoljstvo ali pa ostanejo potopljeni v zmoto.

Vsem tem moškim in ženskam, kjerkoli že so, v trenutkih navdušenja ali v krizah in porazih, moramo sporočiti slovesno in odločno oznanilo svetega Petra iz časa po binkoštih: Jezus je vogelni kamen, Odrešenik, vse v našem življenju, kajti izven njega pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.

Rekel bi, da je med darovi Svetega Duha eden, ki ga vsi kristjani še posebej potrebujemo: dar modrosti, ki nam pomaga spoznati in okušati Boga in nas tako usposobi, da lahko z resnico sodimo o stvareh tega sveta. Če bi bili dosledni v svoji veri, ob pogledu na okolico in razmišljanju o svetu in zgodovini ne bi mogli drugega kot čutiti, kako se v našem srcu porajajo ista čustva kot nekoč v Jezusovem: ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja.

Ne gre za to, da kristjan ne bi opazil vseh dobrih stvari v človeštvu, da ne bi cenil čistega veselja, da ne bi sodeloval pri zemeljskih prizadevanjih in idealih. Nasprotno, kristjan vse to čuti v skritih kotičkih svoje duše, to deli in živi s posebno globino, saj bolje kot kdorkoli pozna globine človeškega duha.

Krščanska vera ne zmanjšuje duha in ne omejuje plemenitih nagibov duše, temveč jih povečuje, ko razkriva svoj resnični in najpristnejši smisel: ni nam namenjena kakršnakoli sreča, saj smo bili poklicani v Božjo intimnost, da spoznamo in ljubimo Boga Očeta, Boga Sina in Boga Svetega Duha ter v Sveti Trojici in enosti z Bogom vse angele in vse ljudi.

To je velika drznost krščanske vere: razglašati vrednost in dostojanstvo človeške narave in trditi, da smo bili po milosti, ki nas dviga v nadnaravni položaj, ustvarjeni, da dosežemo čast Božjih otrok. Gotovo bi bila to neverjetna predrznost, če ne bi temeljila na rešilni obljubi Boga Očeta, če je ne bi potrdil Jezus s svojo krvjo in če je ne bi s svojim nenehnim delovanjem vedno znova utrjeval in omogočal Sveti Duh.

Živeti moramo iz vere in rasti v veri, dokler o vsakem izmed nas, o vsakem kristjanu ne bo mogoče reči, kar je pred stoletji zapisal eden izmed velikih učiteljev vzhodne Cerkve: "Kakor prozorna in svetla telesa, ko jih napolni svetloba, postanejo bleščeča in izžarevajo luč, tako duše, ki jih vodi in osvetljuje Sveti Duh, tudi same postanejo duhovne in drugim prinašajo luč milosti. Iz Svetega Duha izvira védenje o prihodnjih rečeh, poznavanje skrivnosti, razumevanje skritih resnic, delitev darov, Božje državljanstvo, pogovor z angeli. Iz Njega, veselje, ki se nikoli ne konča, stanovitnost v Bogu, podobnost Bogu in, najvišje, kar si lahko predstavljamo, postati Bog."

Zavest o veličini človekovega dostojanstva — na vzvišen, neizrekljiv način, ko smo po milosti postali Božji otroci — skupaj s ponižnostjo v kristjanu predstavlja eno samo stvar, saj nas ne rešujejo in nam ne dajejo življenja lastne moči, temveč Božja naklonjenost. To je resnica, ki je ne smemo nikoli pozabiti, ker bi se sicer pobožanstvenost sprevrgla in spremenila v prevzetnost, ošabnost in prej ali slej, ob izkušnji lastne šibkosti in bede, v duhovni propad.

"Si bom upal reči: svet sem?" se je spraševal sveti Avguštin. "Če bi rekel svet v smislu, da posvečujem in ne potrebujem nikogar, da mene posvečuje, bi bil to napuh in laž. Če pa besedo svet razumemo kot posvečen, v skladu s tistim, kar beremo v Levitiku: bodite sveti, kajti jaz, Bog, sem svet, tedaj bo tudi Kristusovo telo, do zadnjega človeka na skrajnem koncu zemlje, z njegovo Glavo in pod njegovo Glavo, pogumno reklo: svet sem."

Ljubite tretjo osebo presvete Trojice, poslušajte v globini svojega bistva Božje vzgibe — to moč in te očitke —, hodite po svetu v luči, ki je bila razlita na vašo dušo, in Bog upanja nas bo napolnil z vsem mirom, da bo to upanje raslo v nas vedno bolj in bolj, po delovanju Svetega Duha.

Živeti po Svetem Duhu pomeni živeti iz vere, upanja, ljubezni; pustiti, da se nas Bog polasti in v temelju spremeni naša srca ter jih naredi po svoji meri. Zrelega, globokega in odločnega krščanskega življenja ni mogoče improvizirati, saj gre za sad rasti Božje milosti v nas. V Apostolskih delih je položaj prve krščanske skupnosti opisan s kratkim, a pomenljivim stavkom: bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah.

Tako so živeli ti prvi učenci in tako moramo živeti mi. Meditacija nauka krščanske vere, dokler ga ne osvojimo, srečevanje s Kristusom v evharistiji, oseben pogovor — molitev brez anonimnosti —, iz obličja v obličje z Bogom, vse to mora sestavljati končno bistvo našega ravnanja. Če tega ni, bomo morda vseeno učeno razmišljali, bolj ali manj aktivno delovali in izražali pobožnost. Ne bo pa pristnega krščanskega življenja, ker bo manjkalo zlitje s Kristusom, resnično in živo sodelovanje pri Božjem delu odrešenja.

To je nauk, ki velja za vsakega kristjana, ker smo vsi enako poklicani k svetosti. Ni kristjanov druge kategorije, ki bi se morali ravnati samo po skrčeni različici evangelija. Vsi smo prejeli isti krst in čeprav so karizme in človeške okoliščine lahko zelo različne, je vendar en sam Duh, ki deli duhovne darove, ena sama vera, eno samo upanje, ena sama ljubezen.

Zato lahko apostolovo vprašanje: mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? obrnemo nase in ga razumemo kot povabilo k bolj osebnemu in neposrednemu odnosu z Bogom. Žal je Tolažnik za nekatere kristjane veliki neznanec, ime, ki ga sicer izrekajo, vendar ni Nekdo — ena izmed treh oseb edinega Boga —, s komer bi govorili in iz kogar živeli.

Potrebno je, nasprotno, da imamo z njim stalen preprost in zaupen odnos, kot nas prek liturgije uči Cerkev. Tako bomo bolje spoznali svojega Gospoda in se hkrati bolj polno zavedali, kako neizmeren dar je imenovati se kristjan. Opazili bomo vso veličino in vso resnico tega pobožanstvenja, tega sodelovanja pri Božjem življenju, o katerem sem že prej govoril.

Kajti "Sveti Duh ni umetnik, ki riše v nas Božjo snov, kot bi ji bil sam tuj, ne vodi nas na ta način k podobnosti z Bogom. On sam, ki je Bog in iz Boga izhaja, se vtisne v naša srca kot pečat v vosek ter tako, s posredovanjem samega sebe in s podobnostjo, po lepoti Božjega vzora obnovi naravo in človeku povrne Božjo podobo."

Če naj bi določili, čeprav zelo na splošno, način življenja, ki nas spodbuja v odnos s Svetim Duhom — in prek Njega z Očetom in Sinom —, in v zaupnost s Tolažnikom, si oglejmo tri temeljne resnice: poslušnost — ponavljam —, življenje molitve, združitev s križem. Najprej poslušnost, ker je Sveti Duh tisti, ki s svojimi navdihi daje nadnaraven ton našim mislim, željam in dejanjem. On nas spodbuja, da se držimo Kristusovega nauka in ga globoko živimo, On nam daje luč, da spoznamo svojo osebno poklicanost, in moč, da uresničimo vse, kar Bog pričakuje. Če bomo poslušni Svetemu Duhu, bo Kristusova podoba v nas vedno bolj jasna in vsak dan bomo bliže Bogu Očetu. Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi.

Če se pustimo voditi temu načelu življenja v nas, ki je Sveti Duh, bo naša duhovna vitalnost rasla in prepustili se bomo v roke Boga Očeta, z isto spontanostjo in zaupanjem, s katerima se otrok vrže v roke svojega očeta. Če (…) ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo, je rekel Gospod. Stara notranja pot otroštva, vedno aktualna, ki ni pomehkuženost niti pomanjkanje človeške zrelosti; je nadnaravna zrelost, ki nam pomaga, da se poglobimo v čudovito Božjo ljubezen, priznamo svojo majhnost in popolnoma poistovetimo svojo voljo z Božjo.

Na drugem mestu je življenje molitve, saj se izročitev, pokorščina in krotkost kristjana rodijo iz ljubezni in so usmerjene v ljubezen. Ta pa vodi v odnos, v pogovor, v prijateljstvo. Krščansko življenje zahteva stalen dialog z enim in troedinim Bogom in Sveti Duh nas vodi prav v to intimnost. Kdo izmed ljudi pa ve, kaj je v človeku? Mar tega ne ve le človekov duh, ki je v njem? Tako tudi to, kar je v Bogu, pozna samo Božji Duh. Če imamo stalen odnos s Svetim Duhom, bomo tudi sami postali duhovni, počutili se bomo kot bratje Kristusa in otroci Boga, ki ga bomo brez pomislekov klicali naš Oče.

Navadimo se občevati s Svetim Duhom, ki nas posvečuje, mu zaupati, ga prositi za pomoč, ga čutiti v svoji bližini. Tako se bo naše ubogo srce širilo, vedno bolj si bomo želeli ljubiti Boga in po Njem vse ljudi; in v naših življenjih se bo ponovilo tisto končno videnje Razodetja: duh in nevesta, Sveti Duh in Cerkev — in vsak kristjan —, ki se obračajo k Jezusu, h Kristusu, in ga prosijo, naj pride, naj bo z nami na veke.

Nazadnje, združitev s križem, ker je bila v Kristusovem življenju Kalvarija pred vstajenjem in binkoštmi, to isto zaporedje se mora ponoviti v življenju vsakega kristjana. Sveti Pavel pravi: smo (…) sodediči s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani. Sveti Duh je sad križa, popolne izročitve Bogu, tega, da iščemo edinole njegovo slavo in se v celoti odpovemo nam samim.

Samo kadar se človek, zvest milosti, odloči v središče svoje duše postaviti križ, tako da se iz ljubezni do Boga odpove samemu sebi ter se reši sebičnosti in vse lažne človeške gotovosti, torej, ko resnično živi iz vere, tedaj in samo tedaj v polnosti prejme veliki ogenj, veliko luč, veliko tolažbo Svetega Duha. Tedaj dušo napolnita tudi mir in svoboda, ki nam ju je zaslužil Kristus in ki se nam dajeta po milosti Svetega Duha. Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje; kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda.

Sredi omejitev, lastnih našemu trenutnemu položaju, saj greh še vedno na neki način prebiva v nas, kristjan z novo jasnostjo vidi vse bogastvo Božjega otroštva, ko namreč spozna svojo popolno svobodo, ker dela v stvareh svojega Očeta, in ko njegovo veselje postane trajno, ker nič ne more uničiti njegovega upanja.

To je hkrati čas, ko je kristjan sposoben občudovati tudi vse lepote in čudesa zemlje, ceniti vse bogastvo in vso dobroto, ljubiti z vso pristnostjo in čistostjo, za kateri je bilo ustvarjeno človeško srce; ko se njegova žalost zaradi greha nikoli ne izrodi v zagrenjeno, obupano ali oholo dejanje, ker mu skesanost in zavedanje človeške šibkosti pomagata, da se ponovno poistoveti s Kristusovim hrepenenjem po odrešitvi in globlje čuti solidarnost z vsemi ljudmi. In nazadnje je to čas, ko kristjan v sebi z gotovostjo izkusi moč Svetega Duha, tako da mu lastni padci poslej ne vzamejo poguma, saj predstavljajo povabilo, naj začne znova in bo še naprej zvesta Kristusova priča na vseh razpotjih življenja, kljub osebnim težavam, v teh primerih običajno manjšim pregreškom, ki komaj zmotijo dušo; in tudi če bi bili grehi veliki, z zakramentom svete spovedi in skesanostjo ponovno doseže mir Boga in je spet dobra priča njegovega usmiljenja.

Takšno je, v kratkem pregledu, ki ga je komaj mogoče izraziti s skromnimi človeškimi besedami, bogastvo vere in življenje kristjana, če se ta da voditi Svetemu Duhu. Zato ne morem končati drugače, kot da se še sam pridružim prošnji, vsebovani v enem izmed liturgičnih spevov binkoštnega praznika, ki je kot odmev nepretrgane molitve celotne Cerkve: O pridi, Stvarnik, Sveti Duh, obišči nas, ki tvoji smo, napolni s svojo milostjo srce po tebi ustvarjeno. Po tebi naj spoznavamo Očeta in Sina Božjega, in v tebe trdno verujemo, ki izhajaš večno iz obeh.

To poglavje v drugem jeziku