Josemaría Escrivá Obras
99

Vera v Kristusa, umrlega in vstalega, prisotna v vsakem trenutku življenja, je tista, ki razsvetljuje našo vest in nas nagovarja, naj sodelujemo z vsemi svojimi močmi pri reševanju nezgod in problemov človeške zgodovine. V tej zgodovini, ki se je začela s stvarjenjem sveta in se bo končala s koncem vekov, kristjan ni brezdomovinec. Je državljan človeške države, z dušo, polno hrepenenja po Bogu, čigar ljubezen začenja slutiti že v tem zemskem obdobju in ki ga priznava kot cilj, h kateremu smo poklicani vsi ljudje na zemlji.

Če vam moje osebno pričevanje kaj pomeni, lahko povem, da sem svoj duhovniški poklic, svojo dušnopastirsko službo vedno jemal kot nalogo, katere namen je seznaniti vsakega človeka s celoto zahtev njegovega življenja ter mu pomagati, da odkrije, kaj Bog konkretno pričakuje od njega, ne da bi to kakorkoli omejevalo sveto samostojnost in blagoslovljeno osebno odgovornost, ki sta značilni za krščansko zavest. Ta način dela in ta vir duha temeljita na spoštovanju presežnosti razodete resnice in na ljubezni do človeškega bitja. Lahko bi dodal, da temeljita tudi na gotovosti o nedoločenosti zgodovine, odprti številnim možnostim, ki jih Bog ni hotel zapreti.

Slediti Kristusu ne pomeni zateči se v tempelj, skomigniti z rameni ob razvoju družbe, ob uspehih ali zablodah ljudi in narodov. Ravno nasprotno, krščanska vera nam pomaga gledati na svet kot na Gospodovo stvaritev, torej nas nagovarja k občudovanju vsega plemenitega in lepega, k priznavanju dostojanstva vsakega človeka, narejenega po Božji podobi, in k občudovanju nadvse posebnega daru, svobode, zaradi katere smo gospodarji svojih dejanj in moremo — po nebeški milosti —, graditi svojo večno usodo.

Pomanjšali bi našo vero, jo zreducirali na raven zemeljske ideologije, če bi jo vihteli kot politično-versko zastavo in, v imenu kdove kakšne Božje oblasti, obsojali tiste, ki ne mislijo enako glede problemov, ki po naravi dopuščajo veliko različnih rešitev.

Nazaj Izpis poglavja Naprej