95

Teden, ki ga krščansko ljudstvo po izročilu imenuje veliki teden, nam znova ponuja priložnost, da premislimo — podoživimo —, trenutke, v katerih se dovršuje Jezusovo življenje. Vse, na kar nas te dni spominjajo različne pobožnosti, nas usmerja k vstajenju, ki je temelj naše vere, kot piše sveti Pavel. Vendar ne prehodimo prehitro te poti; ne pahnimo v pozabo nečesa zelo preprostega, kar včasih prezremo: ne bomo mogli biti deležni Gospodovega vstajenja, če se ne združimo z njegovim trpljenjem in smrtjo. Če hočemo spremljati Kristusa v njegovi slavi, ob koncu velikega tedna, moramo najprej prodreti v njegovo daritev in se čutiti eno z Njim, ki je umrl na Kalvariji.

Velikodušna Jezusova izročitev se zoperstavi grehu, tej težko sprejemljivi, a očitni danosti: mysterium iniquitatis, nerazložljivi zlobi bitja, ki se iz napuha dvigne proti Bogu. Zgodba je stara kot človeštvo samo. Spomnimo se na padec naših prvih staršev; potem na dolgo verigo pokvarjenosti, ki spremlja človeštvo, končno pa še na svojo osebno upornost. Ni lahko spoznati izprijenosti, ki je v grehu, in razumeti vsega, kar nam vera pravi. Moramo doumeti, tudi v človeškem pogledu, da se teža žalitve meri po položaju prizadetega, po njegovem osebnem dostojanstvu, po družbenem ugledu, po njegovih lastnostih. Človek pa žali Boga: bitje taji svojega Stvarnika.

Toda Bog je ljubezen. Prepad zla, ki ga v sebi nosi greh, je premagala neskončna ljubezen. Bog ne zapusti ljudi. Božji načrti predvidevajo, da za popravo naših napak, za obnovitev izgubljene edinosti, ne zadoščajo daritve Stare zaveze: potrebna je bila daritev Človeka, ki bi bil Bog. Lahko si predstavljamo — da bi se na neki način približali tej nedoumljivi skrivnosti —, da se Sveta trojica v svoji nenehni notranji povezavi neizmerne ljubezni zbere k posvetu in da, kot izid te večne odločitve, edinorojeni Sin Boga Očeta sprejme našo človeško naravo, prevzame nase naše bede in bolečine, in da konča pribit na les.

Ta ogenj, ta želja, da bi izpolnil odrešujoči odlok Boga Očeta, napolnjuje celo Jezusovo življenje, vse od rojstva v Betlehemu. V času treh let, ko so učenci živeli ob Njem, so ga slišali neutrudno ponavljati, da je njegova hrana izpolnjevanje volje Tistega, ki ga pošilja. Tako je vse do popoldneva prvega velikega petka, ko se konča njegovo darovanje. In nagnil je glavo in izročil duha. S temi besedami nam apostol Janez oriše Kristusovo smrt: Jezus, pod težo križa z vso krivdo človeštva, umre zaradi sile in podlosti naših grehov.

Premišljujmo v Gospodu, ki je iz ljubezni do nas ranjen od nog do glave. Z besedami starodavnega pisca, ki se precej približajo resničnosti, čeprav ne zajamejo vsega, bi lahko dejali: Jezusovo telo je na oltarni sliki upodobljena bolečina. Ob pogledu na Jezusa, spremenjenega v negibno telo, podobno cunji, snetega s križa in položenega v Materino naročje, ob pogledu na tega raztrganega Jezusa, bi lahko zaključili, da je ta prizor najjasnejši dokaz za poraz. Kje so množice, ki so mu sledile, in kraljestvo, katerega prihod je oznanjal? Kljub vsemu to ni poraz, ampak zmaga: sedaj je bliže trenutku vstajenja kot kdajkoli prej, razodetja slave, ki jo je osvojil s svojo pokorščino.

Ta točka v drugem jeziku