Josemaría Escrivá Obras
94

Naše premišljevanje o velikem četrtku gre proti koncu. Če nam je Gospod pomagal — On je vedno pripravljen, le svoje srce mu moramo odpreti —, je skrajni čas, da se lotimo najvažnejšega: ljubezni. S svojim življenjem pa jo bomo znali širiti med vse ljudi. Zgled sem vam namreč dal, vztraja Jezus, ko pravi apostolom, potem ko jim je umil noge pri zadnji večerji. Oddaljimo srce od napuha, častihlepja, svoje želje po prevladovanju, pa bosta z nami in v nas kraljevala mir in veselje, ukoreninjena v osebnem darovanju.

Na koncu še ljubeča otroška misel na Marijo, Božjo Mater in našo Mater. Oprostite, da vam spet pripovedujem o spominu iz otroštva: o podobi, ki se je v mojih krajih zelo razširila v času, ko je sv. Pij X. vzpodbujal pogosto prejemanje obhajila. Predstavljala je Marijo v češčenju svete hostije. Tako danes, kot takrat in kot vedno, nas naša Gospa uči, kako se približati Jezusu, ga spoznavati in ga odkrivati ob različnih dnevnih prilikah, predvsem v najvišjem trenutku — čas se zlije v eno z večnostjo —, svete mašne daritve. Takrat Jezus, kot večni duhovnik, pritegne k sebi vse stvari, da jih postavi, divino afflante Spiritu, z dihom Svetega Duha, v navzočnost Boga Očeta.

Nazaj Izpis poglavja Naprej