Kdor ne ljubi svete maše, kdor si ne prizadeva, da bi jo doživljal v miru in zbranosti, pobožnosti, ljubeznivosti, ne ljubi Kristusa. Ljubezen razneži zaljubljence; včasih jim odkrije iz vnetega srca neznatne podrobnosti, da jih obvarujejo. Na tak način se moramo udeleževati svete maše. Zato sem vedno slutil, da tisti, ki hočejo prisostvovati kratki, nagli maši, neelegantno pokažejo, da niso spoznali pomena daritve na oltarju.

Ljubezen do Kristusa, ki se daruje za nas, nas po koncu maše vzpodbuja k iskanju trenutkov za osebno zahvalo, notranjo, ki v srčni tišini podaljša zahvalo evharistije. Kako se mu približati, kako se pogovarjati, kako se vesti?

Krščansko življenje nima togih pravil, ker Sveti Duh ne vodi duš v množicah, temveč vsaki posebej vliva sklepe, navdihe in nagnjenja, ki ji bodo pomagali spoznati in izpolniti Očetovo voljo. Čeprav mislim, da je lahko v mnogih primerih moč našega dialoga s Kristusom — zahvale po sveti maši —, spoznanje, da je Gospod naš kralj, zdravnik, učitelj, prijatelj.