Sveta maša nas na ta način postavi pred poglavitne skrivnosti vere, ker je dar Trojice Cerkvi. S tem lahko razumemo, da je maša središče in korenina duhovnega življenja kristjana. Je cilj vseh zakramentov. Pri maši se v polnost usmerja življenje milosti, ki je bila položena v nas pri svetem krstu in raste utrjena po sveti birmi. "Ko sodelujemo pri evharistiji," piše sv. Ciril Jeruzalemski, "občutimo Božje poduhovljenje Svetega Duha; ne samo da nas upodobi po Kristusu, kot se to zgodi s svetim krstom, ampak nas zedini s Kristusom v celoti in nas pridruži v njegovo polnost."

Izliv Svetega Duha ob zedinjenju s Kristusom nas privede do priznanja, da smo Božji otroci. Tolažnik, ki je ljubezen, nas uči stapljanja v tej kreposti vsega našega življenja; in consummati in unum, popolnoma eno v Kristusu, moremo biti med ljudmi, kar sv. Avguštin trdi o evharistiji: "znak edinosti, vez ljubezni".

Nič novega ne odkrijem, če rečem, da imajo nekateri kristjani zelo revno sliko o sveti maši; drugim je le zunanji obred, če že ne družbeni običaj. Naša bedna srca so zmožna pač rutinsko doživljati največji Božji dar ljudem. Pri maši, pri tej maši, ki jo zdaj obhajamo, prisostvuje na poseben način, ponavljam, presveta Trojica. Odgovor na tako veliko ljubezen zahteva od nas popolno predanost telesa in duše: slišimo Boga, mu govorimo, ga vidimo, ga okušamo. In ko besede ne zadoščajo, pojemo, nagovarjamo jezik — Pange, lingua! —, naj slavi, v prisotnosti vsega človeštva, Božjo veličino.