Kdor je namenjen v boj, bo poiskal sredstva za to. Sredstva pa se v teh dvajsetih stoletjih krščanstva niso spremenila: molitev, mrtvičenje in redno prejemanje zakramentov. Ker je mrtvičenje tudi molitev — molitev čutov —, lahko ta sredstva opišemo z dvema besedama: molitev in zakramenti.

Želel bi, da se zdaj ustavimo pri zakramentih, studencu Božje milosti, čudovitem izrazu Božjega usmiljenja. Počasi premišljujmo definicijo, ki jo uporablja katekizem sv. Pija V.: določena čutna znamenja, ki povzročajo milost, istočasno pa jo razglašajo, kot da nam jo postavljajo pred oči. Bog, naš Gospod, je neskončen, njegova ljubezen je neizčrpna, njegova milosrčnost in usmiljenje do nas nimata meja. Čeprav nam naklanja svojo milost na mnoge druge načine, je izrecno in svobodno — samo On je lahko tako naredil —, postavil teh sedem učinkovitih znamenj, da bi ljudje na stalen, preprost in dosegljiv način lahko postali deležni zaslug odrešenja.

Če se opustijo zakramenti, izgine pravo krščansko življenje. Kljub temu ni skrivnost, da posebno v današnjem času nekateri pozabljajo in celo prezirajo ta odrešilni tok Kristusove milosti. Človeka zaboli, ko mora govoriti o tej rani družbe, ki se šteje za krščansko, a je treba o tem govoriti, da se v naših dušah zakorenini želja, da bi pristopali k tem virom posvečenja s še večjo ljubeznijo in hvaležnostjo.

Brez vsakega pomisleka odlašajo s krstom novorojencev in jih s tem prikrajšajo — kar je hud prekršek proti pravičnosti in ljubezni —, za milost vere, neizmerni zaklad prebivanja svete Trojice v duši, ki pride na svet z madežem izvirnega greha. Skušajo tudi ovreči sámo naravo zakramenta svete birme, ki ga je izročilo vedno soglasno obravnavalo kot okrepitev duhovnega življenja, tiho in plodno izlitje Svetega Duha, s katerim bi se duša, nadnaravno utrjena, mogla bojevati — miles Christi, kot Kristusov vojak —, v tem notranjem boju proti sebičnosti in poželenju.

Če izgubimo čut za Božje stvari, bomo težko razumeli zakrament sprave. Spoved ni pogovor med dvema človekoma, temveč Božji dialog; je sodišče zagotovljene in Božje pravičnosti, predvsem pa polno usmiljenja, z ljubečim Sodnikom, ki nima veselja nad krivičneževo smrtjo, marveč da se krivični spreobrne od svoje poti in živi.

Nežnost našega Gospoda je res neskončna. Le poglejte, kako pozoren je do svojih otrok. Zakon je spremenil v sveto vez, podobo Kristusove zveze s svojo Cerkvijo; to je velik zakrament, na katerem temelji krščanska družina, ki bo, z Božjo milostjo, okolje miru in edinosti, šola svetosti. Starši so sodelavci Boga. Iz tega izvira prijetna dolžnost otrok, da jih spoštujejo. Po pravici lahko imenujemo četrto Božjo zapoved — to sem zapisal pred mnogimi leti —, najslajšo zapoved dekaloga. Če je življenje v zakonu tako, kot Bog hoče, sveto, bo dom svetel in vesel kotiček miru.