Josemaría Escrivá Obras
77

Vendar nas zalezuje močan sovražnik, ki nasprotuje naši želji, da bi dosledno živeli Kristusov nauk: napuh, ki narašča, kadar po polomih in porazih ne poskušamo odkriti Gospodove dobrotne in usmiljene roke. Takrat se duša napolni s sencami — žalostne temačnosti —, počuti se izgubljeno. Domišljija nam ustvarja ovire, ki niso resnične in, ki bi izginile, če bi si jih ogledali s kančkom ponižnosti. Z napuhom in domišljijo se nam duša včasih poda na mučen križev pot, a na tej poti ni Kristusa, saj se v Kristusovi navzočnosti uživa mir in veselje, pa čeprav je duša razbolena in jo obdaja tema.

Še en hinavski sovražnik naše svetosti je: misel, da je ta notranji boj usmerjen proti izrednim oviram, proti zmajem, ki bruhajo ogenj. To je še en izraz napuha. Hočemo se boriti, ampak hrupno, med trobentami in vihranjem zastav.

Moramo se prepričati, da največji sovražnik skale niso kramp ali sekira, niti udarec kateregakoli drugega orodja, pa naj bo še tako učinkovito: pač pa je to navadna voda, ki po kapljicah prodre med skalne razpoke in nazadnje uniči njeno zgradbo. Za kristjana je največja nevarnost podcenjevati spopade, ki po malem vdirajo v njegovo dušo in jo omehčajo, naredijo krhko, gluho za Božji glas.

Poslušajmo Gospoda, ki nam pravi: Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. Kot bi nas opominjal: vsak trenutek se bojuj proti podrobnostim, ki na prvi pogled niso važne, a so velike v mojih očeh; točno izpolnjuj svoje dolžnosti; nasmehni se tistemu, ki potrebuje nasmeha, pa čeprav je tvoja duša razbolena; brez pomislekov posveti molitvi potrebni čas; pomagaj tistemu, ki pri tebi išče pomoči; bodi pravičen in oplemeniti pravičnost z usmiljenjem.

Te in podobne primere bomo doživljali v svojem vsakodnevnem notranjem življenju kot neslišne besede, ki nas priganjajo k vadbi tega nadnaravnega športa samopremagovanja. Naj nas Božja luč razsvetli, da bi doumeli Njegove opomine; naj nam pomaga v našem boju, naj bo z nami v zmagi; naj nas ne zapusti v času porazov, saj se bomo tako zmeraj mogli dvigniti in nadaljevati z bojem.

Ne moremo se ustaviti. Gospod od nas pričakuje vedno hitrejše vojskovanje, vedno globlje, vedno bolj obširno. Primorani smo, da se presegamo, kajti edini cilj tega tekmovanja je doseči nebeško slavo. Če pa ne dosežemo nebes, potem je bilo vse zaman.

Nazaj Izpis poglavja Naprej