Josemaría Escrivá Obras
66

Liturgija postnega časa včasih privzame tragični prizvok, kot posledica premišljevanja o pomenu človekove oddaljitve od Boga. A to ni zadnja beseda. Zadnjo besedo izreče Bog, to je beseda njegove odrešilne in usmiljene ljubezni, in zaradi tega beseda našega Božjega otroštva. Zato vam danes s svetim Janezom ponavljam: Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo. Božji otroci, bratje Besede, ki je meso postala, Tistega, o katerem je bilo rečeno: V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. Otroci luči, bratje luči, to smo. Prinašalci edinega plamena, ki je zmožen vžgati mesena srca.

Ko sedaj utihnem in bomo nadaljevali s sveto mašo, mora vsak izmed nas premisliti, kaj Gospod pričakuje od njega, kakšne sklepe, kakšne odločitve hoče izzvati njegova milost v nas. Kadar začutite te nadnaravne in človeške zahteve po predanosti in boju, se spomnite, da je Jezus Kristus naš vzor; da je Jezus, kot Bog, dovolil, da ga skušajo, da bi se tako mi opogumili in bili prepričani v zmago. Kajti On ne izgubi nobene bitke in če smo združeni z Njim, ne bomo nikdar poraženi, temveč se bomo lahko imenovali in tudi bili resnični zmagovalci, dobri Božji otroci.

Živimo veseli! Jaz sem vesel. Če gledam svoje življenje in si po navodilih postnega časa osebno izprašujem vest, pa ne bi smel biti. A sem vesel, ker vidim, da me Gospod ponovno išče, da je Gospod še vedno moj Oče. Vem, da bomo, vi in jaz, odločno, z lučjo in pomočjo Božje milosti spoznali, kaj vse moramo sežgati, in bomo sežgali, kaj vse je treba izruvati, in bomo to izruvali, kaj vse je treba izročiti, in bomo to izročili.

Naloga ni lahka. Vendar imamo jasne smernice, dejstvo, ki ga ne smemo in ne moremo prezreti: ljubljeni smo od Boga, pustili bomo, da Sveti Duh deluje v nas in nas očisti, da se bomo lahko oklenili Božjega Sina na križu, da bomo nato z Njim vstali, kajti veselje vstajenja je zakoreninjeno v križu.

Marija, naša Mati, auxilium christianorum, refugium peccatorum, izprosi pri svojem Sinu, da nam pošlje Svetega Duha, ki naj vzbudi v naših srcih odločitev, da bomo hodili s trdnim in gotovim korakom. Naj globoko v naših dušah zadoni klic, ki je z mirom navdal mučeništvo enega izmed prvih kristjanov: veni ad Patrem, pridi, vrni se k svojemu Očetu, ki te pričakuje.

Nazaj Izpis poglavja Naprej