64

Kako naj si razlagamo tako zaupno molitev, to gotovost, da ne bomo podlegli v boju? To prepričanje ima svojo podlago v dejstvu, ki ga bom vedno občudoval: v našem Božjem otroštvu. Gospod, ki nas v tem postnem času nagovarja k spreobrnjenju, ni nikakršen gospodovalen tiran, pa tudi ne tog in neizprosen sodnik: je naš Oče. Govori nam o naših grehih, naših napakah, o pomanjkanju naše velikodušnosti, toda zato, da bi nas odrešil vsega tega, da nam obljubi svoje prijateljstvo in ljubezen. Zavest o našem Božjem otroštvu daje veselje našemu spreobrnjenju, pove nam, da se vračamo v Očetovo hišo.

Božje otroštvo je temelj duha Opus Dei. Vsi ljudje so Božji otroci. Vendar sin lahko pred očetom reagira na različne načine. Potruditi se moramo, da bomo otroci, ki se zavedajo, da nam Gospod, ki nas ljubi kot svoje otroke, kot takim nudi prostor v svojem domu, sredi tega sveta, da smo člani njegove družine, da je naše, kar je njegovega, in njegovo, kar je našega, da čutimo do Njega to domačnost in zaupanje, zaradi katerega ga prosimo — kot majhni otroci —, za zvezde!

Božji otrok se obrača h Gospodu kot k Očetu. Njegov odnos ni hlapčevski, ni formalen priklon, zgolj vljudnost, ampak je poln odkritosrčnosti in zaupanja. Bog se ne zgraža nad ljudmi. Bog se ne naveliča naše nezvestobe. Naš nebeški Oče odpusti vsako žalitev, ko se sin povrne k Njemu, ko se pokesa in prosi odpuščanja. Naš Gospod je tako očetovski, da prehiti našo željo po odpuščanju in nam z odprtimi rokami pride milostno naproti.

Glejte, ničesar novega ne odkrivam. Spomnite se prilike, ki nam jo je Božji Sin pripovedoval, da bi spoznali ljubezen Očeta, ki je v nebesih: prilike o izgubljenem sinu.

Ko je bil še daleč, pravi Sveto pismo, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. To so besede Svetega pisma: ga je poljubil, zasul ga je s poljubi. Se je mogoče izraziti še bolj človeško? Je mogoče na še bolj slikovit način opisati očetovsko ljubezen Boga do ljudi?

Pred Bogom, ki nam hiti naproti, ne moremo ostati tiho; s svetim Pavlom kličemo Abba, Pater! Oče, Oče moj! Kljub temu, da je Stvarnik vesolja, mu niso mar visokodoneči naslovi in tudi ne pogreša priznavanja svojega gospostva. Hoče, da ga kličemo Oče, da uživamo v tej besedi in da se nam ob tem duša napolni z veseljem.

Na neki način je človeško življenje stalno vračanje v hišo našega Očeta. Vračanje preko skesanosti, spreobrnitve srca, ki pomeni željo po spremembi, trdno odločitev, da se bomo poboljšali, kar se zatorej pokaže v požrtvovalnih dejanjih in predanosti. Vrnitev v Očetovo hišo po zakramentu sprave, pri katerem si z izpovedjo svojih grehov oblečemo Kristusa ter tako postanemo njegovi bratje, člani Božje družine.

Bog nas pričakuje, kot oče v priliki, z odprtimi rokami, čeprav si tega ne zaslužimo. Naš dolg ni važen. Kot v primeru izgubljenega sina, je potrebno le, da odpremo svoje srce, da zahrepenimo po domu svojega Očeta, da se čudimo in veselimo nad Božjim darom, da se lahko imenujemo in smo, kljub tako slabemu odzivu s svoje strani, resnično Njegovi otroci.

Ta točka v drugem jeziku