Josemaría Escrivá Obras
61

Postni čas je spomin na štirideset dni, ki jih je Jezus preživel v puščavi kot pripravo na leta učenja, ki dosežejo vrhunec na križu in v slavi Velike noči. Štirideset dni molitve in pokore. Na koncu pa pride prizor, ki nam ga prinaša današnja liturgija v mašnem evangeliju: Kristusove skušnjave.

Skrivnostni prizor, ki ga človek zaman skuša razumeti — Bog se podvrže skušnjavi, pusti hudemu duhu proste roke —, lahko pa ga premišljuje s prošnjo Gospodu, da mu dá spoznati nauk, ki se v njem skriva.

Jezus Kristus je skušan. Izročilo nam razlaga prizor kot dokaz, da je naš Gospod hotel pretrpeti skušnjavo in nam tudi v tem biti zgled. Tako je, saj je Kristus bil pravi Človek, nam enak, razen v grehu. Po štiridesetdnevnem postu, v času katerega je — verjetno —, užival le bilke, koreninice in nekaj vode, Jezus začuti lakoto: pravo lakoto, kot vsako drugo živo bitje. Ko pa mu hudič predlaga, naj kamenje spremeni v kruh, naš Gospod ne odkloni le prepotrebne hrane, ampak odžene od sebe še večjo skušnjavo: uporabo Božje moči za reševanje, če lahko tako rečemo, osebnega problema.

Verjetno ste v evangelijih opazili, da Jezus ne dela čudežev v lastno korist. Ženinu in nevesti v Kani Galilejski spremeni vodo v vino; pomnoži kruh in ribe, da nahrani lačno množico. Sam se pa dolga leta preživlja z delom svojih rok. In kasneje, v času romanja po izraelskih pokrajinah, živi s pomočjo tistih, ki mu sledijo.

Sveti Janez poroča, da je Jezus po dolgi hoji prišel do studenca v Siharju in poslal učence v mesto kupit hrano; ko vidi, da se mu približuje Samarijanka, jo prosi vode, ker sam ni imel s čim zajeti. Zaradi dolgih pohodov izčrpano telo izkusi utrujenost; drugič si privošči spanec, da spet pridobi moči. To je velikodušnost Gospoda, ki se je ponižal in v vsem sprejel človeško podobo, ki ne uporablja svoje Božje moči, da bi se izognil težavam ali naporu. Uči nas biti močni, ljubiti delo, ceniti človeško in Božjo plemenitost, ki uživa posledice izročitve.

Pri drugi skušnjavi, ko mu hudič predlaga, naj se vrže s tempeljskih višav, Jezus ponovno odkloni možnost, da bi se poslužil svoje Božje moči. Kristus se ne baha, ne išče pompa, človeške teatralnosti, ki skuša izrabiti Boga kot platno za ozadje lastne odličnosti. Jezus Kristus hoče izpolniti Očetovo voljo brez prehitevanja, noče hiteti z uro čudežev, ampak korak za korakom prehoditi trdo pot človeštva, prijazno pot križa.

Nekaj podobnega se zgodi pri tretji skušnjavi: ponujena so mu kraljestva, oblast, slava. Hudič hoče prisoditi človeškemu častihlepju nekaj, kar mora biti v lasti le Bogu: obljublja láhko življenje tistemu, ki bo pokleknil pred njim, pred maliki. Naš Gospod preusmeri čaščenje k edinemu in pravemu cilju, Bogu, in znova potrdi svojo voljo do služenja: Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi!

Nazaj Izpis poglavja Naprej