Vstopili smo v postni čas: čas pokore, očiščevanja, spreobrnjenja. To ni lahka naloga. Krščanstvo ni udobna pot, ne zadošča biti v Cerkvi in pustiti, da leta minevajo. V našem življenju, življenju kristjanov, je prvo spreobrnjenje — tisti edinstveni trenutek, ki se ga vsakdo spominja, v katerem jasno spoznamo vse, kar Gospod pričakuje od nas —, pomembno, a še pomembnejša in še težja so spreobrnjenja, ki sledijo. Če pa naj bi s temi kasnejšimi spreobrnjenji olajšali delo Božji milosti, je potrebno ohraniti mladostno dušo, klicati h Gospodu, znati slišati, odkriti, kaj je šlo narobe, prositi odpuščanja.

Invocabit me et ego exaudiam eum, beremo pri liturgiji te nedelje, če kličete k meni, vas bom uslišal, pravi Gospod. Pomislite na to čudovito Božjo skrb do nas, ko nas je vedno pripravljen poslušati, pozoren vsak trenutek na besede človeka. Ob vsakem času — še posebno pa zdaj, ko je naše srce pripravljeno, odločeno, da se prečisti —, nas On sliši in ne bo nepozoren na to, kar ga prosi skesano in ponižno srce.

Gospod nas sliši, da bi posredoval, da bi prišel v naše življenje, da bi nas odrešil zla in nas napolnil z dobrim: eripiam eum et glorificabo eum, rešil ga bom in poveličal, pravi o človeku. Upanje na slavo torej; kot tolikokrat poprej imamo že tukaj začetek notranjega gibanja, duhovnega življenja. Upanje na poveličanje podpre našo vero in spodbudi našo ljubezen. Na ta način se vse tri kreposti, Božje kreposti, po katerih postajamo podobni Bogu, spravijo v tek.

Je mogoče še boljše začeti postni čas? Obnovili smo vero, upanje, ljubezen. V tem je izvir duha spokornosti, želje po očiščenju. Postni čas ni le priložnost, da okrepimo svoja zunanja dejanja mrtvičenja. Če bi mislili, da je samo to, bi spregledali njihov globoki pomen v krščanskem življenju, kajti ta zunanja dejanja so — ponavljam —, sad vere, upanja in ljubezni.