Včasih, če je bil naročnik revnejši od njega, je lahko sprejel kako zamenjavo manjše vrednosti, da bi človek bil zadovoljen, v zavesti da mu je plačal. Običajno pa je Jožef jemal pravično plačilo, ne preveč, ne premalo. Znal je zahtevati, kar mu je po pravici pripadalo, saj zvestoba Bogu ne more vsebovati odpovedi pravicam, ki so v resnici dolžnosti; sveti Jožef je moral zahtevati pravo ceno, saj je z izkupičkom svojega dela moral preživljati družino, ki mu jo je Bog zaupal.

Zahteva po pripadajočih pravicah ne sme biti sad individualističnega samoljubja. Ne ljubimo pravice, če ne ljubimo njene zadostitve pri drugih. Prav tako ni prav, da se zapremo v udobno religioznost in pozabimo na potrebe drugih. Kdor hoče biti pravičen v Božjih očeh, se mora potruditi, da se pravica v resnici izpolni med ljudmi. Pa ne samo iz tega dobrega razloga, da ne bi bilo razžaljeno Božje ime, ampak zato, ker biti kristjan pomeni zbirati vse, kar je plemenitega v ljudeh. Če prosto navedem znane besede apostola Janeza, bi lahko rekel, da kdor trdi, da je pravičen z Bogom, ni pa pravičen z drugimi ljudmi, laže — resnica ne prebiva v njem.

Kot vsi kristjani, ki smo doživeli tisti trenutek, sem tudi sam ganjen in vesel sprejel odločbo o liturgičnem praznovanju svetega Jožefa Delavca. Ta praznik, ki je kanonizacija dela kot Božje vrednote, kaže na to, kako odmevajo v skupnostnem in javnem življenju Cerkve osrednje resnice evangelija, za katere Bog hoče, da jih v današnjem času še posebej premišljujemo.