Poklicno delo je tudi apostolat, priložnost za podaritev drugim ljudem, da bi jim razodeli Kristusa in jih vodili k Bogu Očetu, kar je posledica ljubezni, ki jo Sveti Duh razliva v duše. Med navodili svetega Pavla Efežanom, kako naj bi bila razvidna v njih sprememba, ki jo je povzročilo spreobrnjenje, njihova poklicanost v krščanstvo, najdemo tole: Kdor krade, naj ne krade več, ampak naj se trudi s svojimi rokami in dela to, kar je dobro, da bo lahko dal tistemu, ki je v potrebi. Ljudje potrebujejo zemeljski kruh, da jih ohrani pri življenju, in tudi nebeški kruh, da jih razsvetli in jim ogreje srca. S svojim delom samim, s pobudami, ki izhajajo iz njega, morete in morate v svojih pogovorih in sožitju udejanjati to apostolsko zapoved.

Če delamo v takem duhu, bo naše življenje sredi omejitev, ki so lastne bivanju na tem svetu, predujem nebeške slave, občestva z Bogom in svetimi, v katerem bodo kraljevali le ljubezen, predanost, zvestoba, prijateljstvo, veselje. V svojem poklicnem delu, rednem in običajnem, boste našli snov — stvarno, trdno, vredno —, za uresničenje vsega krščanskega življenja, za udejanjenje milosti, ki prihaja od Kristusa.

V tem vašem poklicnem delu, opravljenem pred Bogom, bodo prišli v igro vaša vera, upanje in ljubezen. Z dogodki, razmerji in problemi, ki jih prinaša vaše delo, se bo hranila vaša molitev. Napor, s katerim boste premagovali običajne delovne ovire, bo priložnost za doživljanje križa, ki je bistven za kristjana. Izkušnje vaših slabosti, polomi, ki spremljajo vsak človeški napor, vam bodo pomagali biti bolj stvarni, bolj ponižni, bolj razumevajoči do drugih. Uspehi in veselje vas bodo nagovarjali k zahvali in mišljenju, da ne živite zase, ampak za služenje drugim in Bogu.