Dela ljubezni so vedno velika, čeprav gre navidez za majhne stvari. Bog se je približal ljudem, ubogim stvarem, in nam rekel, da nas ljubi: Deliciae meae esse cum filiis hominum, moje veselje je biti pri človeških otrocih. Gospod nam da spoznati, da je vse pomembno: dejanja, ki so v človeških očeh izredna, in druga, za katera pravimo, da so nepomembna. Nič se ne izgubi. Bog ne zavrže nobenega človeka. Vsi, vsak v svojem poklicu — doma, v službi, pri opravljanju stanovskih dolžnosti, v državljanskih dolžnostih, pri uveljavljanju svojih pravic —, smo poklicani k sodelovanju v nebeškem kraljestvu.

To nas uči življenje svetega Jožefa, preprosto, normalno in redno, ki se sestoji iz mnogoletnega vedno enakega dela, iz človeško gledano enoličnih dni, ki si sledijo drug za drugim. Večkrat sem pomislil na to, kadar sem premišljeval o liku svetega Jožefa, zato je to eden izmed razlogov, da čutim do njega posebno pobožnost.

Ko je v zaključnem govoru prvega zasedanja Drugega vatikanskega koncila, 8. decembra preteklega leta, sveti oče Janez XXIII. napovedal, da se bo v mašnem kanonu omenjalo ime svetega Jožefa, me je visok cerkveni dostojanstvenik takoj poklical po telefonu in mi dejal: Rallegramenti! Čestitam! Ko sem slišal to novico, sem takoj pomislil na vas, v kakšno veselje vam bo. In tako je bilo: na koncilskem zborovanju, ki predstavlja vso Cerkev, zedinjeno v Svetem Duhu, je bila povzdignjena ogromna nadnaravna vrednost življenja svetega Jožefa, vrednost preprostega delovnega življenja pred Bogom, v popolnem izpolnjevanju Božje volje.