Tako Matej kot Luka nam pripovedujeta o svetem Jožefu kot možu, ki izhaja iz slavnega rodu: iz rodu Davida in Salomona, izraelskih kraljev. Podrobnosti tega porekla so zgodovinsko nekoliko nejasne; ne vemo, kateri od obeh rodovnikov, ki ju omenjata evangelista, pripada Mariji — Jezusovi človeški materi —, in kateri svetemu Jožefu, ki je bil njegov oče po judovski postavi. Niti ne vemo, ali je bilo Jožefovo rojstno mesto Betlehem, kamor se je šel popisat, ali Nazaret, kjer je živel in delal.

Vemo pa, da ni bil bogat. Bil je delavec, kot milijoni drugih ljudi po vsem svetu; opravljal je naporen in ponižen poklic, ki ga je Bog izbral zase, ko je prevzel našo človeško naravo in želel trideset let živeti kot kdo izmed nas.

Sveto pismo pravi, da je bil Jožef obrtnik. Več cerkvenih očetov dodaja, da je bil tesar. Sveti Justin o Jezusovem življenju in delu pravi, da je izdeloval pluge in jarme; sveti Izidor Seviljski se morda opira na njegove besede, ko ugotavlja, da je bil Jožef kovač. V vsakem primeru pa je bil delavec, ki je delal v službi svojih sodržavljanov, ki je bil spreten pri ročnem delu, kar je bil sad večletnega truda in znoja.

Iz evangeljskih poročil moremo izluščiti Jožefovo človeško veličino: nikdar nam ni predstavljen kot malodušen ali plašen človek; nasprotno, zna se spoprijeti s problemi, iti naprej v težkih trenutkih, sprejeti naložene naloge odgovorno in zavzeto.

Ne strinjam se s klasičnim načinom, ki svetega Jožefa upodablja kot starčka, četudi je bil namen poudariti Marijino večno devištvo. Jaz si ga predstavljam kot mladega, močnega, morda nekaj let starejšega od naše Gospe, vendar v polnosti človeškega zagona in zrelosti.

Za to, da bi lahko živeli krepost čistosti, ni treba čakati na stara leta ali na opešanje moči. Čistost se rodi iz ljubezni, za čisto ljubezen pa čvrstost in mladostno veselje nista ovira … Mlad je bil sveti Jožef po srcu in telesu, ko se je poročil z Marijo, ko je izvedel za skrivnost njenega Božjega materinstva, ko je živel ob njej in spoštoval celovitost, ki jo je Bog hotel zapustiti svetu kot še eno znamenje njegovega prihoda med ljudi. Kdor ni zmožen razumeti take ljubezni, ve zelo malo o tem, kaj je resnična ljubezen in mu je popolnoma neznan krščanski pomen čistosti.

Dejali smo, da je bil Jožef obrtnik iz Galileje, eden izmed mnogih. Kaj pa lahko od življenja pričakuje prebivalec izgubljene vasice, kot je bil Nazaret? Samo delo, vse dni, vedno isti napori. Ob koncu dneva počitek v majhni, revni hiši, da si nabere moči, naslednje jutro pa spet na delo.

Jožefovo ime po hebrejsko pomeni Bog bo dodal. Bog doda svetemu življenju tistih, ki spolnjujejo njegovo voljo, neslutene razsežnosti: to, kar je važno, kar vsemu daje vrednost, kar je Božje. Bog je preprostemu in svetemu Jožefovemu življenju dodal — če smem tako reči —, življenje Device Marije in Jezusa, našega Gospoda. Bog se ne pusti premagati v velikodušnosti. Jožef bi lahko vzel za svoje besede, ki jih je izrekla sveta Marija, njegova žena: Quia fecit mihi magna qui potens est, velike reči mi je storil On, ki je vsemogočen, quia respexit humilitatem, ker se je ozrl na mojo nizkost.

Jožef je bil resnično navaden človek, ki mu je Bog zaupal velike reči. Znal je živeti vedno in vsak trenutek svojega življenja, tako kot je Gospod hotel. Zato Sveto pismo hvali Jožefa in trdi, da je bil pravičen. V judovski govorici pravičen včasih pomeni pobožen, neoporečen Božji služabnik, izvrševalec Božje volje; drugič dober in usmiljen do bližnjega. Z eno besedo, pravičen je tisti, ki ljubi Boga in dokazuje to ljubezen z izpolnjevanjem njegovih zapovedi, z vseživljenjskim služenjem svojim bratom, vsem ljudem.