Josemaría Escrivá Obras
35

Videntes autem stellam gavisi sunt gaudio magno valde, se čudovito ponavlja v latinskem besedilu — ko so spet odkrili zvezdo, so se razveselili z zelo velikim veseljem. Zakaj tako veselje? Zato ker tisti, ki niso nikdar dvomili, dobijo od Gospoda dokaz, da zvezda ni izginila; prenehali so jo zreti z očmi, v duši pa so jo vedno ohranili. Tak je poklic kristjana: če ne izgubimo vere, če obdržimo upanje v Jezusa Kristusa, ki bo z nami do konca sveta, se zvezda spet prikaže. In ko ponovno ugotovimo resničnost svojega poklica, se rodi še večje veselje, ki v nas poveča vero, upanje in ljubezen.

Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Tudi mi pokleknemo pred Jezusom, pred Bogom, skritim v človeškosti. Ponovimo mu, da nočemo obrniti hrbta njegovemu klicu, da se ne bomo nikoli odvrnili od njega; da bomo z naše poti odstranili vse, kar bi oviralo zvestobo; da si iskreno želimo biti poslušni njegovim navdihom. Ti v svoji duši in tudi jaz —kajti v svoji notranjosti molim z globokimi tihimi kriki —,pripovedujeva Detetu, da si želiva biti tako dobra služabnika, kakor tisti iz prilike, da bi lahko tudi nama odgovoril: razveseli se, dobri in zvesti služabnik.

Nato so odprli svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire. Ustavimo se za trenutek in skušajmo razumeti ta evangeljski odlomek. Kako je mogoče, da mi, ki nič nismo in nič ne veljamo, moremo opravljati daritve Bogu? Sveto pismo pravi: Vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj. Človek še tega ne zmore, da bi povsem odkril globino in lepoto Gospodovih darov: Če bi poznala Božji dar, odgovori Jezus Samarijanki. Jezus Kristus nas je učil, naj vse pričakujemo od Očeta, naj prej kot vse drugo iščemo Božje kraljestvo in njegovo pravico, saj nam bo vse drugo navrženo in On dobro ve, kaj mi potrebujemo.

V ekonomiji odrešenja naš Oče skrbi za vsako dušo z ljubeznivo nežnostjo: Vsak ima svoj milostni dar od Boga, eden takó, drugi takó. Torej bi se bilo nesmiselno truditi, da bi dali Gospodu nekaj, kar bi On potreboval; kot dolžniki, ki nimajo s čim odplačati, bi naši darovi bili podobni tistim iz Stare zaveze, kakršnih Bog ne sprejema več. Žrtev in daritev in žgalnih daritev in daritev za greh nisi hotel in ti niso bile všeč. In te se darujejo po postavi.

A Gospod ve, da je podarjati stvar zaljubljencev in On sam nam kaže, kaj želi od nas. Ne zanimajo ga ne bogastvo ne sadovi zemlje ali živali s kopnega, morja ali zraka, saj je vse to njegovo; hoče nekaj bolj osebnega, kar naj mu popolnoma svobodno izročimo: Daj mi, moj sin, svoje srce. Vidite? Ne zadovolji se z delitvijo, hoče vse. Ne išče naše lastnine, nas same si želi. Od tod in samo od tod izhajajo darovi, ki jih lahko prinesemo Gospodu.

Nazaj Izpis poglavja Naprej