Cilj ni lahek: poistovetiti se s Kristusom. Vendar tudi ni težak, če živimo, kot nas je Gospod učil, če dnevno stopimo v stik z njegovo besedo, če prepojimo svoje življenje z resničnostjo zakramenta, z evharistijo, ki nam jo je On dal kot hrano, kajti kristjanova pot je shojena, kot pravi stara pesem iz mojih krajev. Bog nas je poklical jasno in nedvoumno. Kot modri z Vzhoda smo odkrili zvezdo, luč in smer na nebu svoje duše.

Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda in smo se mu prišli poklonit. To je tudi naša izkušnja. Tudi mi smo opazili, da se nam v duši počasi prižiga nov plamen: želja biti kristjani v polnosti; če mi dovolite, da se tako izrazim, hrepenenje po tem, da bi Boga vzeli zares. Če bi zdajle vsak izmed vas začel na glas pripovedovati, kako je prišel do nadnaravnega poklica, bi ostali presodili, da je vse to nekaj Božjega. Zahvalimo se Bogu Očetu, Bogu Sinu, Bogu svetemu Duhu in sveti Mariji, po kateri nam prihajajo vse milosti iz nebes, za ta dar, ki je, poleg vere, največji, kar jih Gospod lahko podeli ustvarjenemu bitju — konkretno hrepenenje po polnosti ljubezni, v prepričanju, da je svetost sredi poklicnih, družbenih nalog tudi potrebna in ne samo mogoča.

Pomislite, s kakšno obzirnostjo nas vabi Gospod. Uporablja človeške besede kot kak zaljubljenec: Poklical sem te po imenu: moj si! Bog, ki je lepota, veličina, modrost, nam naznanja, da smo njegovi, da nas je izvolil po svoji neskončni ljubezni. Potrebno je trdno življenje vere, da ne bi skazili te čudovite stvari, ki nam jo Božja previdnost polaga v roke. Vera, kot so jo imeli modri z Vzhoda. Prepričanje, da nam ne puščava ne viharji ne mirne oaze ne bodo preprečile, da bi dospeli do cilja v večnem Betlehemu — do dokončnega življenja z Bogom.