Josemaría Escrivá Obras
24

Prava in čista ljubezen med zakoncema je nekaj svetega, kar jaz kot duhovnik, blagoslavljam z obema rokama. Krščansko izročilo je mnogokrat videlo v Jezusovi navzočnosti na svatbi v Kani Galilejski potrditev zakona kot Božjo vrednoto. "Naš Odrešenik je šel na svatbo," piše sveti Ciril Aleksandrijski, "da bi posvetil začetek človeškega rodu."

Zakon je zakrament, ki iz dveh teles naredi eno. Kot z močnim izrazom pove teologija, sta prvina zakona sami telesi zakoncev. Gospod posveti in blagoslovi moževo ljubezen do žene in ženino do moža. Ni združil le njunih duš, ampak tudi telesi. Noben kristjan, pa naj bo poklican v zakonsko življenje ali ne, ga ne more prezirati.

Stvarnik nam je dal pamet, ki je kot iskra Božjega uma, ki nam omogoča — s svobodno voljo, ki je spet Božji dar —, spoznavati in ljubiti. V naše telo je položil možnost porajanja, kar je kot sodelovanje pri njegovi stvariteljski moči. Bog je uporabil zakonsko ljubezen, da je poslal nove ljudi na svet in povečal telo svoje Cerkve. Spolnost ni nekaj sramotnega, ampak Božji dar, ki je po čistosti usmerjen k življenju, ljubezni, plodnosti.

To je okvir, ozadje, v katerega je položen krščanski nauk o spolnosti. Naša vera ne izključuje ničesar lepega, velikodušnega, ničesar resnično človeškega na tem svetu. Uči nas, da pravilo našega življenja ne sme biti samoljubno iskanje užitka, ker le odpoved in žrtev vodita do prave ljubezni. Bog nas je vzljubil in nas vabi, da ga ljubimo in da ljubimo druge resnično in pristno tako kot On. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel, je zapisal sveti Matej v svojem evangeliju s stavkom, ki se zdi nesmiseln.

Ljudje, ki mislijo samo nase, ki iščejo predvsem svoje zadovoljstvo, postavljajo na kocko svoje odrešenje. Pa tudi že sedaj so neizogibno nesrečni in zagrenjeni. Le tisti, ki pozabi nase, se preda Bogu in drugim — tudi v zakonu —, more biti srečen na zemlji in ta sreča je priprava in predokus tiste v nebesih.

Na naši zemeljski poti je bolečina preizkusni kamen ljubezni. V zakonskem stanu, če ga hočemo nekako opisati, lahko rečemo, da ima medalja dve strani. Na eni strani so veselo spoznanje, da smo ljubljeni, želja zgraditi in vzdrževati dom, zakonska ljubezen, radost ob odraščajočih otrocih. Na drugi so bolečine in neprijetnosti, tek časa, ki načenja telo in grozi s pogrenitvijo značajev, navidezna enoličnost dni, ki so videti vsi enaki.

Slabo bi vrednotil zakon in človeško ljubezen, kdor bi mislil, da se ob teh ovirah ljubezen in zadovoljstvo končata. Prav takrat, ko čustva, ki so navduševala tisti osebi, pokažejo svojo pravo barvo, pa se podaritev in nežnost ukoreninita in pokažeta kot pristno, globoko čustvo, močnejše od smrti.

Nazaj Izpis poglavja Naprej