Josemaría Escrivá Obras
187

Ego cogito cogitationes pacis et non afflictionis, imam načrte blaginje in ne nesreče, pravi Gospod. Bodimo ljudje miru, ljudje pravičnosti, delajmo dobro, in Gospod za nas ne bo sodnik, temveč Prijatelj, Brat, Ljubezen.

Naj nas na tej — veseli! —, poti po svetu spremljajo Božji angeli. Sveti Gregor Veliki piše: "Pred rojstvom Odrešenika smo izgubili prijateljstvo angelov. Izvirni greh in naši vsakodnevni grehi so nas oddaljili od njihove sijoče čistosti ... Toda od trenutka, ko smo priznali svojega Kralja, so nas angeli priznali za svoje rojake.

In ker je Kralj nebes želel prevzeti naše zemeljsko meso, se angeli ne oddaljijo več od naše stiske. Ne drznejo si imeti za manjvredno od svoje to naravo, ki jo častijo in vidijo, da jih presega ter se poveličuje v osebi Kralja nebes. Tako se jim ne zdi več neprimerno, da bi človeka imeli za svojega prijatelja."

Marija, sveta mati našega Kralja, Kraljica našega srca, skrbi za nas, kot to zna samo ona. Usmiljena mati, prestol milosti, prosimo te, da bi znali v svojem življenju in življenju vseh, ki nas obdajajo, verz za verzom sestaviti preprosto pesem ljubezni, quasi flumen pacis, kot reka miru. Kajti ti si morje brezkončnega usmiljenja: Vse reke tečejo v morje, a morje se ne prenapolni.

Nazaj Izpis poglavja