Josemaría Escrivá Obras
179

Končuje se liturgično leto in v sveti oltarni daritvi Očetu ponovno darujemo žrtev, Kristusa, Kralja svetosti in milosti, Kralja pravičnosti, ljubezni in miru, kot bomo kmalu prebrali v hvalospevu. Vsi v duši občutite neznansko veselje, ko pomislite na sveto človeškost našega Gospoda. On je Kralj s srcem iz mesa, kot je naše, je Stvarnik vesolja in vsakega posameznega bitja in nam ne vlada z zapovedovanjem, temveč prosi za malo ljubezni in nam tiho kaže svoje ranjene roke.

Toda zakaj ga potem toliko ljudi ne pozna? Zakaj je še vedno slišati ta kruti ugovor: nolumus hunc regnare super nos, nočemo, da bi ta zavladal nad nami? Na svetu je na milijone ljudi, ki tako gledajo na Kristusa oziroma, bolje rečeno, na Kristusovo senco, saj Kristusa sploh ne poznajo in niso videli ne lepote njegovega obraza ne spoznali Njegovega čudovitega nauka.

Ob tem žalostnem pogledu se čutim poklicanega k zadoščevanju. Ko poslušam to vpitje, ki ne poneha in ki se bolj kot s samim glasom izraža v slabih dejanjih, čutim potrebo, da na ves glas zakličem: Oportet illum regnare! Prav je, da On kraljuje.

Mnogi ne prenesejo, da vlada Kristus. Nasprotujejo mu na nešteto načinov: v splošnem prikazovanju sveta in človeškega sožitja, v navadah, v znanosti in umetnosti. Celo v samem življenju Cerkve! Sv. Avguštin piše: "Ne govorim o hudobnežih, ki preklinjajo Kristusa. Pravzaprav so redki tisti, ki ga preklinjajo z jezikom, veliko pa je takih, ki ga preklinjajo s svojim vedenjem."

Nekatere moti celo izraz Kristus Kralj, in to zaradi nepomembnega vprašanja besed, kot da bi Kristusovo kraljestvo lahko zamenjali s kako politično formulo. Ali pa zato, ker bi s priznanjem Gospodovega kraljevskega dostojanstva priznali njegov zakon. Zakona pa ne prenesejo, celo prijetne zapovedi ljubezni ne, ker se nočejo približati Božji ljubezni. Služiti skušajo zgolj svoji sebičnosti.

Že dolgo me Gospod spodbuja, da ponavljam tihi klic: Serviam! Služil bom. Naj On v vseh nas okrepi prizadevanja za izročitev in zvestobo Božjemu klicu — naravno, brez pompa in hrupa —, sredi ulice. Zahvalimo se mu iz dna srca. Obrnimo se nanj v molitvi podložnikov, otrok (!), in jezik in nebo se nam bosta napolnila z medom in mlekom. Z veseljem bomo govorili o Božjem kraljestvu, ki je kraljestvo svobode, svobode, ki nam jo je On zaslužil.

Nazaj Izpis poglavja Naprej