Josemaría Escrivá Obras
178

Veselje je krščanska dobrina. Zakrije ga samo žalitev Boga; kajti greh je rezultat sebičnosti, sebičnost pa vzrok žalosti. Toda še tedaj veselje ostane v žerjavici duše, saj vemo, da Bog in njegova mati nikoli ne pozabita na ljudi. Če se pokesamo, če iz našega srca privre dejanje obžalovanja, če se očistimo v zakramentu svete spovedi, nam Bog pride naproti in nam odpusti; in žalost izgine. Zato se je treba poveseliti in vzradostiti, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.

Te besede povzamejo čudovit konec prilike o izgubljenem sinu, ki se je nikoli ne bomo naveličali premišljevati: "Poglej, kako ti Oče prihaja naproti; objel te bo čez rame, te poljubil v znamenje ljubezni in nežnosti, naročil, naj ti dajo obleko, prstan, obutev. Ti se še vedno bojiš graje, on pa ti vrača dostojanstvo; bojiš se kazni, on pa te poljublja; bojiš se jezne besede, on pa ti pripravlja gostijo."

Ljubezen Boga je nedoumljiva. Če tako ravna s človekom, ki ga je užalil, kako bo šele počastil svojo mater, ki je brezmadežna, Virgo fidelis, presveta Devica, vedno zvesta?

Če je Božja ljubezen tako velika, kljub temu da je v človeškem srcu, pogosto izdajalskem, tako malo prostora, kakšno je potem šele srce Marije, ki se ni nikdar niti malo upiralo Božji volji?

Glejte, kako tudi liturgija današnjega praznika sporoča, da je s človeškim umovanjem nemogoče razumeti neskončno Božje usmiljenje. Namesto da bi razlagala, poje; spodbuja domišljijo, da bi vsakdo z navdušenjem pristopil k čaščenju. Kajti resničnost bo vse to presegla: Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd. Če kralj hrepeni po tvoji lepoti, on je vendar tvoj gospod, se mu pokloni. Vsa bleščeča je kraljeva hči v notranjem prostoru, iz zlatih pletenin je njena obleka.

Liturgija se bo končala z Marijinimi besedami, v katerih se največja ponižnost prepleta z največjo slavo: Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni.

Cor Mariae dulcissimum, iter para tutum; presladko Marijino Srce, daj nam moč in gotovost na naši zemeljski poti; bodi ti sama naša vodnica, ker poznaš pot in zanesljivo bližnjico, ki po tvoji ljubezni vodita k ljubezni Jezusa Kristusa.

Nazaj Izpis poglavja Naprej