Josemaría Escrivá Obras
176

Najboljša pot, da nikoli ne izgubimo apostolskega poguma in resnične želje služiti vsem ljudem, je lahko samo polnost življenja v veri, upanju in ljubezni, z eno besedo: svetost. Ne poznam drugega recepta za to kot osebno svetost.

Združeni s celotno Cerkvijo danes praznujemo zmagoslavje Matere, Hčere in Neveste Boga. In kot smo se za veliko noč veselili Gospodovega vstajenja tri dni po njegovi smrti, smo zdaj veseli, ker je Marija, potem ko je spremljala Jezusa od Betlehema do križa, končno ob Njem z dušo in telesom in uživa večno slavo. Tak je skrivnostni Božji načrt: naša Gospa, ki je v polnosti sodelovala pri našem odrešenju, je morala od blizu slediti korakom svojega Sina — revščina v Betlehemu, skrito življenje običajnega dela v Nazaretu, razkritje njegove Božje narave v Kani Galilejski, zasramovanje v trpljenju in Božja daritev križa ter večna blaženost v raju.

Vse to je neposredno povezano z nami, saj mora ta nadnaravni načrt postati tudi naša pot. Marija nam kaže, da je ta pot možna, da je zanesljiva. Ona je hodila pred nami po poti posnemanja Kristusa in poveličanje naše Matere predstavlja trdno upanje za naše rešenje. Zato jo imenujemo spes nostra in causa nostrae laetitiae, naše upanje in razlog našega veselja.

Nikoli ne smemo opustiti zaupanja v to, da bomo postali sveti, da bomo sprejeli Božje povabilo, da bomo vztrajali do konca. Bog, ki je v nas začel delo posvečevanja, bo to delo tudi končal. Kajti če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?

Na ta praznik vse kliče k veselju. Trdno upanje v našo osebno svetost je Božji dar. Toda človek ne more ostati pasiven. Spomnite se Kristusovih besed: Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Ga vidite? Križ vsak dan. Nulla dies sine cruce! Noben dan brez križa; noben dan, ko si ne bi naložili Gospodovega križa, ko ne bi sprejeli njegovega jarma. Zato vas tudi nenehno spominjam, da je veselje vstajenja posledica trpljenja križa.

Kljub temu se ne bojte, kajti Gospod sam nam je rekel: Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko. Sveti Janez Zlatousti razlaga: "Pridite, a ne, da bi polagali račune, temveč bili odrešeni svojih grehov; pridite, ne zato, ker bi potreboval slavo, ki mi jo lahko izkažete, potrebujem pa vaše rešenje ... Ne bojte se, ko slišite govoriti o jarmu, saj je prijeten; ne bojte se, če govorim o bremenu, saj je lahko."

Pot našega osebnega posvečevanja vsak dan vodi preko križa; ta pot ni nesrečna, saj nam pomaga sam Kristus in z Njim žalost ni mogoča. Rad ponavljam: In laetitia, nulla dies sine cruce! Z dušo, polno veselja, noben dan brez križa.

Nazaj Izpis poglavja Naprej