Josemaría Escrivá Obras
17

Pertransiit benefaciendo. Kaj je storil Jezus Kristus, da je razlil toliko dobrega, in samo dobrega, koder je hodil? Sveti evangeliji nam dajo še en Jezusov življenjepis, strnjen v treh latinskih besedah: erat subditus illis, bil je pokoren. Danes, ko je okolje prenasičeno z nepokornostjo, godrnjanjem, razdvojenostjo, moramo poslušnost še posebej ceniti.

Velik prijatelj svobode sem in prav zato imam tako rad to krščansko krepost. Čutiti se moramo Božje otroke in živeti v želji, da bi izpolnjevali voljo našega Očeta. Delati tako, kot hoče Bog, zato ker se nam ljubi, kar je najbolj nadnaraven razlog.

Duh Opus Dei, ki sem ga skušal živeti in učiti dobrih petintrideset let, mi je dal razumeti in vzljubiti osebno svobodo. Kadar Bog, naš Gospod, ljudem nakloni svojo milost, kadar jim nameni poseben poklic, je, kot da bi jim ponudil roko, močno očetovsko roko, polno predvsem ljubezni, ker nas išče vsakega posebej, kot svoje hčere in sinove, in ker pozna našo šibkost. Gospod pričakuje, da se bomo potrudili in se oprijeli njegove roke, ki nam jo ponuja: Bog pričakuje, da se bomo potrudili, kot dokaz naše svobode. Zato pa moramo biti ponižni, zavedati se svoje majhnosti in ljubiti to sveto pokorščino, s katero odgovorimo Bogu na njegovo sveto očetovstvo.

Splača se spustiti Gospoda v naše življenje, da z zaupanjem vstopi in ne naleti ne na zapreke ne na zvijače. Ljudje se radi branimo in oprijemamo svoje sebičnosti. Vedno hočemo biti kralji, čeprav kraljevine naše revščine. Razumite, zakaj potrebujemo Jezusovo bližino: da nas on naredi resnično svobodne in moremo tako služiti Bogu in človeštvu. Le tako bomo dojeli resnico v besedah svetega Pavla: Zdaj pa, ko ste se osvobodili greha in ste postali sužnji Bogu, pobirate sad, ki vam je v posvečenje, konec tega pa je večno življenje. Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. Bodimo torej pripravljeni, saj naše nagnjenje k sebičnosti ne umre in skušnjava se lahko pojavlja v mnogih oblikah. Bog zahteva, da smo poslušni in da pri tem pokažemo svojo vero, saj se nam njegova volja ne razodeva na ves glas. Včasih nam svojo voljo prišepne tam nekje v dnu naše vesti. Pazljivo moramo poslušati, da razločimo tisti glas in smo mu zvesti.

Mnogokrat nam govori po drugih ljudeh in lahko se zgodi, da nas napake teh ljudi, ki jih vidimo, ali dvom, da so ti ljudje prav poučeni in da razumejo vse postavke problema, nagovarja k neposlušnosti.

To ima lahko tudi nadnaraven pomen, saj nam Bog ne nalaga slepe pokorščine, ampak razumno, in čutiti moramo odgovornost, da z našim spoznanjem pomagamo drugim. A bodimo odkriti do samega sebe, v vsakem primeru preglejmo, če nas pri tem nagovarja ljubezen do resnice, ali pa je to naša sebičnost in navezanost na lastno mnenje. Kadar nas naše ideje ločujejo od drugih, kadar zaradi njih prelomimo občestvo, edinost z našimi brati, je to jasen znak, da ne delamo po Božjem duhu.

Ne pozabimo: za pokornost, ponavljam, je potrebna ponižnost. Poglejmo še enkrat Kristusov zgled. Jezus je pokoren, uboga Jožefa in Marijo. Bog je prišel na zemljo, da bi bil pokoren, da bi ubogal ustvarjeno bitje. To sta dve najpopolnejši stvaritvi: sveta Marija, naša Mati — nad njo je le Bog; in ta prečisti mož, sveti Jožef. A še vedno ustvarjeni bitji. In Jezus, ki je Bog, jima je bil pokoren. Ljubiti moramo Boga, da bi s tem ljubili njegovo voljo in si želeli odgovoriti na njegove klice, ki nam jih pošilja preko obveznosti našega običajnega življenja: v stanovskih dolžnostih, v poklicu, na delovnem mestu, v družini, v družbenih stikih, v lastnem trpljenju in v trpljenju soljudi, v prijateljstvu, v želji po izvedbi vsega, kar je dobrega in pravičnega.

Nazaj Izpis poglavja Naprej