Josemaría Escrivá Obras
167

Če se ne bomo učili od Jezusa, ne bomo nikoli ljubili. Če bi mislili kot nekateri, da namreč ohraniti čisto, Boga vredno srce pomeni ne mešati in ne okužiti ga s človeškimi čustvi, bi kot logična posledica postali neobčutljivi za trpljenje drugih. Zmožni bi bili zgolj uradne ljubezni, suhe in brez duše, ne pa resnične Jezusove ljubezni, ki je nežnost in človeška toplina. S tem ne želim dati povoda za napačne teorije, ki so žalostni izgovori za to, da odvračamo srca, jih oddaljujemo od Boga in zapeljujemo v skušnjavo in pogubo.

Ob današnjem prazniku moramo Gospoda prositi, da nam podeli dobro srce, sposobno sočustvovati s trpljenjem ljudi in razumeti, da sta resnični balzam za stiske, ki spremljajo in pogosto vznemirjajo duše na tem svetu, ljubezen in dobrota. Vse druge tolažbe so dobre kvečjemu za to, da človeka trenutno razvedrijo, za sabo pa pustijo žalost in obup.

Če želimo pomagati drugim, jih moramo ljubiti, vztrajam, z ljubeznijo, ki bo razumevanje in predanost, naklonjenost in zavestna ponižnost. Tako bomo razumeli, zakaj se je Gospod odločil celotno postavo povzeti v dvojni zapovedi, ki je v resnici ena sama: ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega, z vsem srcem.

Morda zdaj mislite, da kristjani — ne drugi, ti in jaz —, pozabljamo na osnovno uresničevanje te naloge. Morda mislite na številne krivice, ki se ne popravljajo, zlorabe, ki ostajajo, diskriminacijo, ki se prenaša iz roda v rod, ne da bi našli korenito rešitev.

Ne morem niti mi ni treba predlagati konkretnega načina za reševanje teh problemov. Vendar vas kot Kristusov duhovnik moram spomniti, kaj pravi Sveto pismo. Premišljujte ob prizoru sodbe, ki ga je opisal sam Jezus: Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.

Človek ali družba, ki se ne odzivata na trpljenje in krivice, ki se jih ne trudita lajšati, nista človek in družba po meri ljubezni Jezusovega Srca. Kristjani — ko ohranjajo kar največjo svobodo in zato tudi velik pluralizem ob proučevanju in uresničevanju različnih rešitev —, morajo biti enotni v istem prizadevanju služiti človeštvu. Drugače njihovo krščanstvo ne bo Jezusova beseda in življenje; krinka bo in prevara pred Bogom in pred ljudmi.

Nazaj Izpis poglavja Naprej