Josemaría Escrivá Obras
164

Zavedajmo se vsega bogastva, ki je skrito v teh besedah: sveto Jezusovo Srce. Ko govorimo o človeškem srcu, ne mislimo zgolj na čustva, temveč na celotno osebo, ki ljubi in je v odnosu z drugimi. In, rečeno z besedami ljudi, ki so sestavili Sveto pismo, da bi mi lahko razumeli Božje stvari, je srce povzetek in izvir, izraz in najgloblji temelj misli, besed, dejanj. Človek je vreden toliko, kot je vredno njegovo srce, bi se lahko reklo v našem jeziku.

V srcu se začnejo veselje: moje srce se raduje zaradi tvoje pomoči; kesanje: moje srce je postalo kakor vosek, raztopilo se je sredi mojega telesa; hvala Gospodu: srce mi prekipeva od dobre besede; odločitev poslušati Gospoda: moje srce je pripravljeno; bedenje iz ljubezni: spala sem, a moje srce je bedelo. Pa tudi dvom in strah: Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte!

Srce ne samo čuti, ampak tudi ve in razume. Božjo postavo sprejmemo v srce in tam ostane zapisana. Sveto pismo še dodaja: Iz preobilja srca namreč govorijo usta. Gospod je nekim pismoukom vrgel v obraz: Zakaj v svojih srcih hudobno mislite? In da bi povzel vse grehe, ki jih človek lahko zagreši, je rekel: Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve.

Ko se v Svetem pismu govori o srcu, ne gre za minljivo čustvo, ki prinese ganjenost ali solze. O srcu se govori z mislijo na človeka, ki je, kot je pokazal sam Jezus Kristus, v celoti, z dušo in telesom, usmerjen v tisto, kar mu pomeni dobro: Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.

Ko zdaj razmišljamo o Jezusovem Srcu, izražamo gotovost ljubezni Boga in resničnost njegove izročitve. S tem ko priporočamo pobožnost do tega svetega Srca, priporočamo, da se moramo celovito — z vsem, kar smo: naša duša, naša čustva, naše misli, naše besede in naša dejanja, naše delo in naše veselje —, obračati na celega Jezusa.

Resnična pobožnost do Jezusovega Srca se uresničuje v sledečem: v spoznavanju Boga in spoznavanju nas samih ter v gledanju Jezusa in zatekanju k Njemu, ki nas poživlja, uči in vodi. V tej pobožnosti ni prostora za površnost, razen površnosti človeka, ki v svoji človeški necelovitosti ne dojame resničnosti Božjega utelešenja.

Nazaj Izpis poglavja Naprej