Ne moremo prikriti dejstva, da je treba še marsikaj storiti. Ob neki priložnosti je Jezus, morda ob gledanju valovanja polnega klasja, rekel svojim apostolom: Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Kot takrat, tudi danes manjka delavcev, ki bi hoteli prenašati težo dneva in vročino. Če pa tisti, ki že delamo, nismo zvesti, se bo zgodilo to, kar je napisal prerok Joel: Polja so opustošena, zemlja žaluje, kajti žito je opustošeno, mošt se je posušil, olje je usahnilo. Sram vas bodi, poljedelci, tulite, vinogradniki, zaradi pšenice in zaradi ječmena, ker je žetev na polju pokončana.

Ni žetve, če človek ni velikodušno pripravljen na stalno delo, ki je lahko dolgo in težavno: orati zemljo, sejati, obdelovati njivo, požeti in omlatiti … V zgodovini, v času se gradi Božje kraljestvo. Gospod je vsem nam naložil to delo in nihče ni izvzet. Ko danes molimo in gledamo Kristusa v evharistiji, pomislimo, da še ni prišla ura počitka, da delavnik še ni končan.

Zapisano je v Knjigi pregovorov: Kdor obdeluje svojo zemljo, ima kruha do sitega. Skušajmo duhovno razložiti to vrstico: kdor ne orje Božje njive, kdor ni zvest Božjemu načrtu, da se drugim da na razpolago in jim pomaga pri spoznanju Kristusa, bo težko razumel, kaj je evharistični kruh. Nihče ne ceni tega, česar si ni prislužil z naporom. Če hočemo ceniti in ljubiti sveto evharistijo, je treba prehoditi Jezusovo pot, umreti samemu sebi, vstati, polni življenja, in obroditi obilen sad: stoteren!

To pot lahko prehodimo le v ljubezni. Ljubiti pomeni imeti veliko srce, občutiti skrbi svojih bližnjih, znati odpustiti in razumeti, s Kristusom se darovati za duše vseh. Če ljubimo z Jezusovim srcem, se bomo naučili služenja in bomo branili resnico z odločnostjo in ljubeznijo. Za tako ljubezen pa je treba odstraniti iz lastnega življenja vse, kar ovira Kristusovo življenje v nas: odvisnost od udobnosti, skušnjavo egoizma, iskanje časti. Le če bomo v sebi obnovili Kristusovo življenje, ga bomo mogli sporočiti tudi drugim; le s smrtjo pšeničnega zrna bomo mogli delovati v zemlji, jo spremeniti v njeni notranjosti, jo oplojevati.