Danes, na praznik sv. Rešnjega telesa, premišljujemo o globini Gospodove ljubezni, po kateri je ostal skrit pod zakramentalnima podobama. Iz njih res skoraj slišimo Njegov nauk množici: Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zraslo ter ga zadušilo. Druga semena so padla na dobro zemljo in dajala sad: eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega.

Ta prizor je tudi iz sedanjosti. Božji sejalec tudi zdaj seje. Odrešenjsko delo se nadaljuje in Gospod nas hoče za svoje orodje. Želi, da kristjani odpremo Njegovi ljubezni vsa pota na zemlji. Vabi nas, da razširjamo Božje sporočilo, z naukom in zgledom, do zadnjih kotičkov sveta. Naroča nam, da kot pripadniki cerkvene in civilne družbe zvesto izpolnjujemo svoje naloge — da naj bo vsak od nas drugi Kristus, da posvečujemo svoje poklicno delo in obveznosti, ki nam jih nalaga naš stan.

Če pogledamo naokoli po tem svetu, ki ga ljubimo, ker je Božje stvarstvo, bomo spoznali, da je prilika resnična: Jezusova beseda je plodna, v mnogih dušah vzbudi potrebo po razdajanju in po zvestobi. Življenje in obnašanje tistih, ki služijo Bogu, sta spremenila zgodovino. Pa tudi mnogi drugi, ki ne poznajo Gospoda, živijo — morda se tega niti ne zavedajo —, po idealih, ki jih je prineslo krščanstvo …

Vidimo, da je del semena padel v nerodovitno zemljo ali med trnje in osat: srca, ki se zapirajo pred lučjo vere. Ideale, kot so mir, sprava, bratstvo, vsi sprejemamo in priznamo, nemalokrat pa so z dejanji zanikani. Nekateri ljudje si zaman prizadevajo, da bi utišali Božji glas s tem, da s silo onemogočajo njegovo širitev ali pa skušajo doseči isto s tišjim orožjem, ki je lahko tudi krutejše, ker dušo naredi brezčutno: z brezbrižnostjo.