Vsakič, ko sem govoril pred jaslicami, sem skušal imeti pred očmi takega Kristusa Gospoda našega: v plenice povitega, položenega na slamo v jaslicah. Ko je še Dete in ne govori; v njem sem hotel videti Učenika. Potrebujem takšno predstavo o Njem, ker se moram učiti od Njega. Če pa naj bi se učili od Njega, moramo skušati spoznati njegovo življenje: brati sveti evangelij, premišljevati prizore iz nove zaveze, da bi tako prodrli v Božji smisel Jezusove zemeljske poti.

Kajti v našem življenju moramo obnoviti Kristusovo življenje, tako da ga spoznavamo: z branjem in premišljevanjem Svetega pisma, z molitvijo tako kot zdaj, pred jaslicami. Razumeti moramo, kaj nas Jezus uči že kot Dete, ravnokar rojeno, od trenutka, ko odpre oči na tej blagoslovljeni človeški zemlji.

Jezus raste in živi, kakor eden izmed nas, in nam razodeva, da ima človeško življenje, vsakdanje in običajno življenje, božanski smisel. Čeprav smo lahko že tolikokrat premišljevali, nas mora vedno z občudovanjem napolniti misel na trideset neopaznih let, ki predstavljajo večji del Jezusovega bivanja med Njegovimi brati ljudmi. Zasenčena leta, a nam so jasna kot sončna luč. Ali bolje: to je sijaj, ki osvetljuje naše dneve in jih projicira kot verodostojno sliko, saj smo navadni kristjani, z običajnim življenjem, kot toliko drugih ljudi na najrazličnejših krajih sveta.

Tako je živel Jezus tri desetletja: bil je fabri filius, tesarjev sin. Potem so sledila tri leta javnega življenja, ko so mu množice vzklikale. Ljudje so bili začudeni: Kdo je ta? Kje se je toliko naučil? Njegovo življenje je bilo pač običajno življenje ljudi tiste dežele. Bil je faber, filius Mariae, tesar, sin Marije. In bil je Bog: odreševal je človeški rod in vse pritegnil k sebi.